Kar nekaj zanimivosti o trgatvah je pozabljenih, druge so še danes v veljavi; Nekoč se pred 29.9, ni smelo jesti grozdje
Območje Radgonsko – Kapelskih goric je bilo in je še vedno nadvse primerno za vinogradništvo. Do konca II. svetovne vojne je večina vinogradov na tem območju v lasti tujcev, vinograde pa so v glavnem obdelovali domačini imenovani viničarji (vajncari). Ti so s tovrstnim delom, na skromni način preživljali sebe in svoje družine. Pred II. svetovno vojno je denimo samo družina Bouvire iz Gornje Radgone, imela 52 viničarjev.
Trenutno, ko je letošnja trgatev na območju Radgonsko – Kapelskih goric že na višku, kaže spomniti tudi na odnos do zorečega grozdja v času polpretekle zgodovine, in na to kako se je pojedlo čim manj groznih jagod. Iz pripovedovanja starejših izhaja, da si pred trgatvijo ni smel nihče odtrgati niti ene same grozdne jagode. Če bi denimo lastnik vinograda ugotovil, da so viničar ali njegovi otroci zobali, je vinogradnik smel takoj dati celo odpoved viničarju za izselitev iz njegove hiše. Celo sam gospodar oz. lastnik vinograda, ki je želel poskusiti ali je grozdje že dovolj sladko in če se sme prične s trgatvijo, se je ta preden je poskusil kako jagodo, prepričal, da ga pri tem početju kdo ne zaloti. Lastniki vinogradov so njegovim slučajnim gostom ali prijateljem pogosto postregli z vinom, zorečega ali zrelega grozdja pa niso ponudili prav nikomur. Tega viničar ni ponudil niti lastni ženi ali otrokom. Na sam dan trgatve zjutraj, je gospodar, ustrelil v zrak s pištolo ali z možnarjem, da je na ta način pregnal iz grozdja kače, saj naj bi se te nahajale v grozdju do tega trenutka. Tudi med samo trgatvijo berači niso smeli na veliko zobati oz. jesti grozdnih jagod. Da bi se med trgatvijo pojedlo čim manj grozdja, so vinogradniki svojim beračem med delom ponujali bonbone, pijačo ali pa so od njih zahtevali, da pojejo.
V kolikor pa je bila trgatev pred 29. septembrom, ko goduje sveti Mihael, pa mnogi ljudje območja Radgonsko – Kapelskih goric, niso niti med trgatvijo poskusili nobene jagode, saj je bilo po prepričanju jesti grozdja pred tem datumom, zdravju škodljivo. Ob trgatvi se je skrbelo, da morebitne jagode, ki so beračem padle na tla, poberejo. Na trsih ni smel ostati nobena jagoda, da o grozdu niti ne govorimo. Za barači so namreč hodili posebni »nadzorniki«. Nadzorstvo pa so opravljali tudi pütari oz. tisti, ki so nosili grozdje iz vinogradov. Z današnjim prispevkom želimo le spomniti na to, kako je bilo z zobanjem grozdja še ne tako daleč nazaj. Danes si vsega tega niti zamisliti ne moremo… (F.K.)
