Slovenske gorice so dobile novo zanimivo in pomembno zgodovinsko čtivo
Pred dnevi je v prostorih knjižnice v Lenartu je potekala predstavitev nove knjige “Orlovska organizacija v Slovenskih goricah” avtorja, dr. Marjana Toša. Dogodek, kjer se je z avtorjem pogovarjal Stane Kocutar, je sovpadal s praznovanjem dneva Rudolfa Maistra, ki velja za simbol moči in poguma, ter spoštovanje do zgodovine in dediščine osrednjih Slovenskih goric. Šlo je za navdušujoč in poučen dogodek, ki je poglobil razumevanje zgodovine tega območja. Pogovor o knjigi je nedvomno bil zanimiv in poučen dialog o pomenu orlovskih organizacij v preteklosti ter o dediščini, ki so jo pustili za sabo. Obiskovalci so imeli priložnost prejeti brezplačen izvod knjige, katero je izdala Založba Kreativna Pika in ki prinaša vpogled v zgodovino orlovskih odsekov v Lenartu, Benediktu, Cerkvenjaku, Sv. Trojici, Sv. Juriju v Slovenskih goricah, Sv. Rupertu in pri Sv. Ani. Avtor, dr. Marjan Toš, je izkušen raziskovalec in zgodovinar, ki je svoje znanje že delil s skupnostjo prek številnih raziskav, med drugim tudi o zgodovini lenarškega društva Sokol. Spremno besedo za knjig, ki je izšla v nakladi 500 izvodov in je opremljena z znanstvenim aparatom ter z obsežnim seznamom uporabljenih virov in literature, je napisal prof. dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, ki je med drugim zapisal, da si „knjiga zasluži pohvalo in spodbudo na več ravneh, še zlasti pa zaradi premišljene strukture, ki je prilagojena tako strokovnim merilom kakor tudi obsegu in ciljnemu občinstvu“.
Sama knjiga sicer razkriva pomembne akterje orlovskega gibanja, kot so: Franc Gomilšek, Jožef Janžekovič, kaplan Martin Kozar, Gregor Einspieler in dr. Ludvik Kramberger. Orli so v tistem času predstavljali antipod sokolskim društvom ter poudarjali skrb za katoliško vero. Po ukinitvi Orla so se člani večinoma vključili v Prosvetna društva in Zvezo fantovskih odsekov. Po vzoru sokolske organizacije, ki je od leta 1863 skrbela za slovensko narodnobuditeljsko delo na področju telesne vzgoje, je v začetku 20. stoletja nastala katoliška telesnovzgojna organizacija Orel. Ta je od leta 1906 z izjemno rastjo ob podpori celotnega katoliškega tabora in na osnovi že razdelanega sokolskega sistema do prve svetovne vojne številčno skorajda ujela svojega sokolskega nasprotnika. Orel je postal jedro katoliške mladinske organizacije, s tem pa je izpolnjeval svoj temeljni namen, da telesno in duhovno vzgaja mlade v dobre prihodnje katoliške delavce ter zajezi vdor liberalizma na podeželje in ustvari protiutež liberalnemu Sokolu. Temu je ostajal zvest tudi po prvi svetovni vojni, ko je hitro obnovil ter organizacijsko in na zunaj prenovil organizacijo, ki v primerjavi s Sokolom med vojno ni bila prepovedana. Oboji, orli in sokoli, so precej složno odigrali pomembno vlogo pri nastajanju nove jugoslovanske države, Kraljevine SHS, in v bojih na Koroškem.
V osrednjih Slovenskih goricah so bili sprva najmočnejši orlovski odseki v Lenartu, Benediktu in v Cerkvenjaku, katerim so se kmalu pridružili še odseki v Sv. Trojici, Sv. Juriju v Slovenskih goricah, v Sv. Rupertu in na Sv. Ani. Pomembno vlogo pri utrjevanju orlovstva so odigrali Franc Gomilšek v Benediktu, Jožef Janžekovič in kaplan Martin Kozar v Lenartu ter Gregor Einspieler v Sv. Juriju. V Lenartu je bil najuglednejši član orlovskega odseka zdravnik, dr. Ludvik Kramberger. Orli so bili antipod sokolskim društvom in so tudi v Slovenskih goricah izpostavljali skrb za katoliško vero in svarili pred brezbožnim sokolstvom. Po ukinitvi Orla se člani, razen zelo redkih izjem, niso vključevali v sokolska društva, temveč v Prosvetna društva in nato v Zvezo fantovskih odsekov (ZFO).
Duhovni vodja slovenskogoriških Orlov je bil župnik in dekan Franc Gomilšek iz Benedikta, ki je bil rojen 14. decembra 1872 v Krčevini pri Ptuju, ubit pa je bil 29. oktobra 1943 v Knežji vasi pri Dobrniču na Dolenjskem. V duhovnika je bil posvečen 25. julija 1896 v Mariboru. Deloval je kot kaplan pri Sv. Martinu v Velenju (1896–1897), v Jarenini (1897–1901), pri Sv. Barbari v Vurberku (1901–1903) in pri Sv. Benediktu (1903–1906). Eno leto je bil provizor pri Sv. Barbari v Halozah, nato pa je prevzel župnijo Sv. Peter na Medvedovem selu. Od leta 1919 je bil župnik pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah in od leta 1931 tudi dekan lenarške dekanije. 29. julija 1941 so ga nemški vojaki aretirali in odpeljali v ptujske zapore, nato pa v Rajhenburg (Brestanica). 27. septembra 1941 so ga odpeljali na Hrvaško, v Slavonsko Požego, kjer je zbolel. Posrečilo se mu je vrniti v Ljubljansko pokrajino, kjer so ga sprejeli v stiškem cistercijanskem samostanu. Ko je izvedel za potrebo po duhovniku v Knežji vasi, se je naselil tam. Ob nemški ofenzivi 27. oktobra 1943 je dekan Gomilšek poskušal posredovati pri nemških vojakih. Naletel je na Hermanna Görgerja, ki ga je prepoznal iz časa ptujskih zaporov, kar je bilo zanj usodno. Po izropanju njegovega stanovanja so ga odpeljali in ga 29. oktobra 1943 na cesti iz Dobrniča pri Rdečem Kalu dvesto metrov od prve hiše ustrelili. Pokopan je v Dobrniču.
V nadaljevanju objavljamo prezentacijo – povzetek knjige, dr. Marjana Toša
Uvod in splošne razmere v trgu Sv. Lenart v začetku 20. stoletja:
Po ljudskem štetju iz leta 1900 so pri Lenartu našteli 306 Nemcev in 297 Slovencev, leta 1910 so našteli 323 Nemcev in 302 Slovenca. Okolica je bila povsem slovenska, saj je štel lenarški sodni okraj po ljudskem štetju iz leta 1900 samo 380 Nemcev in 17.115 Slovencev. Za trg so bili pred prvo svetovno vojno značilni narodnostni boji in praske med ekonomsko močnimi in politično vplivnimi Nemci in večinskimi Slovenci. Okolica Lenarta je bila povsem slovenska.
Posledice prve svetovne vojne:
Vojna morija 1914 – 1918 je zahtevala velik davek, padlo je veliko mož in fantov s širšega območja Slovenskih goric, doma je vse bolj primanjkovalo moške delovne sile, mnoga polja so ostala neobdelana, vse manj je bilo tudi živine. Primanjkovalo je hrane, obleke in obutve. Ljudje so si želeli čimprejšnjega konca vojne in miru. Hkrati s tem je bilo med ljudmi čutiti prepričanje, da bo s tem tudi konec monarhije. To se je čutilo tudi pri Lenartu, v katerem so ekonomsko najmočnejši sloj tržanov predstavljali Nemci, ki so se precej umirili in z javnim delovanjem niso želeli preveč izstopati. Čakali so namreč na razplet dogodkov, zlasti potem, ko je tudi lenarški del Slovenskih goric zajelo deklaracijsko gibanje poleti 1917. Društvene dejavnosti med vojno ni bilo, pač pa so redki člani lenarškega Sokola, ki niso bili vpoklicano v avstro-ogrsko vojsko, med ljudmi zbirali prispevke za Ciril-Metodovo družbo v Ljubljani. Že 20. novembra 1918 je bil trg Sv. Lenart dokončno in povsem v slovenskih rokah. Temu v čast so iz cerkvenega zvonika izobesili mogočno slovensko trobojnico. 3. decembra 1918 so v trgu javno razglasili, da je treba odstraniti vse nemške napise. Nemški uradniki so trg več ali manj zapustili, 14. in 15. decembra sta bili pri Lenartu veliki slovesnosti v čast ustanovitve nove jugoslovanske države, Kraljevine SHS. Organizirana je bila celo manjša vojaška parada pod vodstvom dr. Milana Goriška, 15. decembra pa je bila v lenarški župnijski cerkvi svečana maša s pridigo. Trg Lenart je s tem po mirnem prevratu zaživel v prvi jugoslovanski državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Društveno življenje med obema vojnama in vloga Orla:
Za lenarški trg in vsakdanjik tržanov je bilo že pred prvo vojno značilno živahno družabno in društveno življenje. Družabno življenje se je odvijalo v kar 8 gostilnah, le ena med njimi, Arnuševa je bila slovenska, kjer so se občasno dogajali tudi politični shodi. Društveno življenje pa sta poleg Bralnega društva in Čitalnice iz leta 1913 (prvo Bralno društvo na lenarškem območju je bilo sicer ustanovljeno leta 1890 pri Sv. Rupertu) zaznamovali dve osrednji društvi, Orel in Sokol. Sokolsko društvo iz leta 1908 je imelo dobro organizacijo, vplivno članstvo in izraziti narodno – politični naboj. Bilo je trdno slovensko, politično-ideološko pa bolj ali manj liberalno. Vodil ga je dr. Milan Gorišek.
Nasproti Sokola je bil Orel, društvo,s temelji v letu 1906, ki je temeljilo na tradicionalnih krščanskih narodnih vrednotah, bilo zvesto slovenski kulturi, politično-ideološko pa močan zaveznik slovenskemu katolicizmu. Voditelj orlovske organizacije pri Sv. Lenartu je bil zdravnik, dr. Ludvik Kramberger. Društvi sta imeli eno skupno značilnost – na čelu enega in drugega sta bili dve veliki lenarški avtoriteti, intelektualca, ugledna tržana s svojima krogoma vplivnih, tesnih sodelavcev in podpornikov, oba dobro prepoznavna in vplivna tudi v širšem prostoru Slovenskih goric in Štajerske. Zato ne preseneča, da je Lenart z okolico v prevratu 1918 aktivno podprl generala Maistra. Nosilec te podpore je bil dr. Gorišek.
Če je bil Sokol »otrok« liberalnega lenarškega odvetnika, vplivnega intelektualca in velikega slovenskega narodnjaka dr. Milana Goriška, je bil Orel »otrok« benediškega župnika Franca Gomilška in in sad uglednega lenarškega krajevnega in nato banovinskega zdravnika, trdnega katoličana, humanista in uglajenega tržana, dr. Ludvika Krambergerja. To ni bilo nepomembno, oba voditelja sta kljub programskim in drugim razlikam (še zlasti ideološko političnim) namreč spoštovala drug drugega, si tudi izmenjavala informacije in z osebnim zgledom marsikdaj preprečila manjše politične konflikte ali zdrahe, ki so nastajali med članstvom. Sploh, če je šlo z dogodke ali prireditve, ki so potekale ali pri Arnušu in pri Aublu v njunih gostilnah. Sta pa hkrati znala stopiti tudi skupaj, ko je bilo treba poudariti zvestobo slovenstvu in jugoslovanstvu. Oba sta bila panslavista in Jugoslovana. Zato ju najdemo med govorniki na zborovanjih ob 20-letnici Jugoslavije leta 1938. Dr. Kramberger je bil celo uvodničar ter govornik na predprazničnem večeru 9. julija 1938, ko je na Perkafari Jugoslaviji v čas zagorel kres. Naslednji dan, 10. julija 1938, se je zgodil veličastni dogodek – slovenski Narodni tabor pri Sv. Trojici. Na njem je govoril voditelj »našega naroda dr. Anton Korošec. Pridigal je Franc Gomilšek, župnik in dekan od Sv. Benedikta, nato pa je bila sveta maša z ljudskim petjem. Tabor je odprl bivši oblastni predsednik dr. Josip Leskovar, nato pa so govorili notranji minister dr. Anton Korošec, prof. dr. Josip Hohnjec za Prosvetno zvezo, senator dr. Franc Schaubach za Slovensko stražo, Mirko Gertič za Podzvezo fantovskih odsekov, Marica Kramberger za vodstvo Zveze dekliških krožkov, akademik Andrej Fidelj za dijaštvo, župan Jožef Špindler z Ročice za Kmečko zvezo in Franc Snoj, podpredsednik Gasilske zveze«. Na omenjenem taboru so bili v častni četi tudi mnogi nekdanji slovenskogoriški orli in to kot pripadniki Zveze fantovskih odsekov (ZFO) iz širšega območja Štajerske. Tako velikega zborovanja pri Sv. Trojici doslej ni bilo še nikoli, o tem taboru pa so se razpisali celo vsi takratni veliki jugoslovanski časopisi. Trojiški Narodni tabor je bil namreč uradni uvod v praznovanje 20-letnice Jugoslavije.
Nastanek, vloga in pomen orlovske organizacije:
Ideja o ustanovitvi orlovske organizacije je bila formalno potrjena s sklepom na občnem zboru Slovenske krščansko – socialne zveze ( SKSZ) novembra 1905, ko so katoliški prvaki v prerojenem in hitro rastočem Sokolu dokončno prepoznali orodje svojega liberalnega nasprotnika, na drugi strani pa spoznali nujnost podobnega organiziranega dela med katoliško mladino. Ime Orel se je uradno prijelo šele leta 1909, do takrat so govorili o telovadnih odsekih, a je naziv že od začetka užival naklonjenost članov. Namigoval je na Sokola in izkazoval isto usmeritev, to je delo na telesnovzgojnem področju, toda hkrati se je od njega že z imenom ločil. V tej luči pri katoliškem taboru večkrat zasledimo tudi uporabo besedne zveze »pravi sokoli«, s katero so želeli poudariti, da katoliški telovadni odseki nadaljujejo Tyrševo sokolsko idejo, ki je v Sokolu skrenila s prave poti in padla v strankarske vode. Naziv Orel so na Slovenskem uporabili že leta 1906 ob ustanovitvi jeseniškega telovadnega odseka.Maja 1909 so slovenski Orli že dobili svojo orlovsko himno. Obvezni pozdrav Orlov je bil najprej »Na zdar«, to je »Na zdravje«, po prvi svetovni vojni pa »Bog živi!«.Uradno je bil torej prvi telovadni odsek SKSZ ustanovljen v Ljubljani leta 1906. Leto kasneje je nastala Zveza telovadnih odsekov, ki je odtlej nekaj let zasedala pomembno mesto v katoliškem prosvetnem delovanju. Leta 1908 je organizacija dobila svoje glasilo Mladost, naslednje leto, torej leta 1909, pa se je preimenovala v Zvezo Orlov.
Orli v Slovenskih goricah:
V osrednjih Slovenskih goricah so bili najmočnejši orlovski odseki pri Sv. Benediktu, pri Sv. Antonu (Cerkvenjak), v Lenartu in pri Sv. Juriju .V Benediktu so bili tamkajšnji orli dejavni že ob ustanovitvi orlovske organizacije na Slovenskem leta 1909 in njihovo delovanje je navdušilo tudi mlade v sosednjih župnijah. Orli so po prvi svetovni vojni delovali tudi pri v Sv. Trojici, Sv. Rupertu, Sv. Ani in Sv. Barbari (Korena) Sestavljali so lenarško orlovsko okrožje. Med prvo svetovno vojno orlovska organizacija ni bila prepovedana, a je zaradi velikega vpoklica fantov v avstro-ogrsko vojsko praktično prenehala delovati. Po prvi svetovni vojni se je orlovska organizacija v tem delu Slovenskih goric lepo razvijala in je sledila idejam vodilnih orlovskih filozofov, kot so bili dr. Ernest Tomec, dr. Aleš Ušeničnik in dr. Gregorij Rožman, kasnejši ljubljanski škof. Po poročanju časopisa Slovenski gospodar z dne 10.julija 1919 je bil 13. julija 1919 v gostilni Arnuš ustanovljen telovadni odsek Orel. Ustanovitev je organiziralo Bralno društvo Sv. Lenart, katerega zasledimo skupaj s Čitalnico že leta 1913. Tako kot številčno in organizacijsko močnejši Sokol so tudi lenarški orli sodelovali v društvenem in družabnem življenju v trgu. Na silvestrovo leta 1919 so organizirali veliko veselico v slovenski gostilni Arnuš. Na njej so vse goste pozdravili dr. Kramberger, dr. Veble, notar Štupica, sicer pobudnik in prvi predsednik Sokolskega društva Lenart, in duhovniki. 22. avgusta 1920 je bil v Lenartu prvi orlovski tabor Slovenskih goric. Nanj so povabili orlovske odseke iz Maribora, Ptuja, Radgone in Ljutomera ter pripravili celodnevni program dogajanja. Na delovanje orlovske organizacije je imel velik vpliv Franc Gomilšek, župnik iz Benedikta. Ta je pomagal krepiti orlovsko organizacijo v vseh župnijah in je tesno sodeloval tudi z dr. Ludvikom Krambergerjem, prvi avtoriteti lenarškega Orla in voditelja lenarškega orlovskega okrožja. Po župnijah so orle in orlice vodili v glavnem kaplani. Orel je v relativno kratkem času postal jedro katoliške mladinske organizacije, s tem pa je izpolnjeval svoj temeljni namen, da telesno in duhovno vzgaja mlade v dobre prihodnje katoliške delavce, hkrati pa zajezi vdor liberalizma na podeželje in ustvari protiutež liberalnemu Sokolu.
Z zakonom o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije 5. decembra 1929 je bila slovenska orlovska organizacija razpuščena, ker njeno vodstvo ni hotelo pristopiti k vsedržavnemu Sokolu. 17. februarja 1933 sta bili razpuščeni Prosvetna zveza v Ljubljani in Prosvetna zveza Mariboru. To je bil hud udarec katoliškemu taboru s strani liberalcev – unitaristov. Razpust orlovske organizacije v zimi leta 1929 je hudo zadel slovensko mladino. Mnogi naivni ljudje so pričakovali, da bo slovenska mladina sedaj trumoma hitela v novoustanovljenega Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki pa je takoj pokazal, da hoče nadaljevati z delom prejšnjega Sokola,.A to se ni zgodilo, le redki orli so pristopili k sokolom. Nenadni udarec je sicer povzročil trenutno zmedo, a vendar so se fantje /in tudi dekleta/ hitro znašli. Odklonili so vstop v brezverski Sokol in se oklenili še z večjim navdušenjem dela v verskih organizacijah, zlasti v prosvetnih društvih. Mladeniške zveze, ki so po prvi svetovni vojni zaradi velike delavnosti Orla skoraj povsod prenehale delovati, so spet postale predmet pozornosti vseh, ki so hoteli najti primerno nadomestilo za razpuščenega Orla. To se je dogajalo zlasti pri Sv. Ani, Sv. Antonu in v Benediktu, kjer je dekan Gomilšek neutrudno deloval in povezoval mlade katoličane. Opravil je veliko narodno-prosvetno in duhovno poslanstvo za mladino na slovenskogoriškem podeželju.
Konec orlov in sokolov:
Med okupacijo 1941 – 1945 so se nekateri lenarški Orli pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju tako kot sokoli, nekaj posameznikov pa je aktivno delovalo tudi v protikomunističnem taboru in so bili pripadniki ali simpatizerji Melaherjevih četnikov, torej jugoslovanske kraljeve vojske v domovini po zgledu Draže Mihajlovića. Temu delu protikomunističnega tabora je bil blizu tudi del sokolov, kar je razumljivo, saj so bili sokoli zagovorniki Jugoslavije. Glede avtonomije Slovenije znotraj jugoslovanske države kot monarhije s Karađorđevići, se je tudi v Sokolu izoblikovala struja zagovornikov večje avtonomije slovenskega Sokola, v kateri je deloval tudi dr. Gorišek. Za razliko od mladega Zorana Poliča, domačina od Lenarta, ki je bil centralist in del levega krila Sokola, ki je šel v OF. Po letu 1945 je Orel razpadel in povsem prenehal z delom, Sokol pa je nekaj časa še deloval, nato pa bil preoblikovan v DTV Partizan. S tem se je zgodba o lenarških orlih (in tudi sokolih) končala. Orlom je treba dati vse priznanje za izredno razgibano kulturno društveno delovanje, ki je poživilo podeželski kulturni utrip. Ohranjenega je veliko gradiva o njihovih srečanjih, dramskih igrah, društvenih prireditvah in drugih dogodkih, ki so bili vedno lepo obiskani. O njihovem delu se je v svojih avtobiografskih zapisih razpisal tudi dr. Ožbolt Ilaunig, lenarški sodni starešina, pisatelj in krajevni kronist. ki jih je orle in orlice zelo cenil. Orlovsko organizacijo je podpiral tudi koroški rojak, pregnani tinjski prošt dr. Gregor Einspieler, ki je bil med leti 1922 – 1927 župnik pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. In še kaj bi se našlo. Ta knjiga je šele prvi korak na poti celovitejše proučitve orlovske organizacije v Slovenskih goric. Podobno, kot smo pred leti raziskali in nato celovito predstavili zgodovino lenarškega Sokolskega društva.
Fotografije: Aleš Arih, ter osebni arhiv dr. Marjana Toša in dr. Jožefa Krambergerja