Ljubezen je Belokranjko pripeljala v Prlekijo: Ugledna Ormožana Vida in Slavko Petek s Hardeka obeležila zlato poroko
»Naš zakon je bil precej razgiban in pester, vendar je po zaslugi moje ljube žene Vide obstal do današnjih dni,« je ob proslavi visoke obletnice skupnega življenja, zlati poroki, povedal zlati ženin Slavko Petek, zlata nevesta Vida pa dodaja, da ju danes še zlasti razveseljujejo štirje vnuki, ki so razporejeni od prvega razreda osnovne šole do faksa. Nekako v tem slogu se je namreč začela posebna družinska slovesnost, ko sta Vida (Vita, kot jo mnogi poznajo) in Slavko Petek s Hardeka, praktično predmestja Ormoža, v družbi svojcev, sorodnikov, prijateljev, sosedov, slavila zlato poroko. Pol stoletja skupnega življenja sta, enako kot pred petdesetimi leti, ko sta prvič stopila pred oltar, zadnje dni letošnjega oktobra, okronala v galeriji Ormoškega gradu, poročni obred je opravil župan občine Ormož Danijel Vrbnjak, kot priči pa sta sodelovali Slavkovi sestri dvojčici Štefka in Jožica.
Zlatoporočenca sta sicer zelo znani osebnosti na ormoškem območju in tudi širše. Zlati ženin Slavko je, kot velik ljubitelj starodobnih vozil, svojo zlato nevesto na poročni obred pripeljal s starinskim gasilskim vozilom in gasilskimi sirenami. Že na vhodu v grad so ju z veselimi vižami pozdravili domači muzikanti, na vhodu v galerijo pa še Ormoški trobilni kvintet. Poročni obred se je začel s »poročno koračnico«, ki jo je na orglah odigral Damijan Fekonja. Slavka Petka, dolgoletnega ravnatelja Glasbene šole Ormož, klenega Hardečana, in častnega krajana Krajevne skupnosti Ormož poznamo kot vztrajnega (tudi dovolj trmastega) človeka, ki je zaslužen za vrsto uresničenih projektov v domačem kraju; Vido Petek pa kot dolgoletno vzgojiteljico v ormoškem vrtcu, prijazno in mirno osebo, ki jo je ljubezen iz rodne Bele Krajine rosno mlado pripeljala k Petkovim na Hardek.
Vida Petek je rojena leta 1955, njen Slavko Petek pa leta 1954. Spoznala sta se kot dijaka srednje šole v Mariboru. Vida je obiskovala vzgojiteljsko, Slavko glasbeno šolo. Obe šoli sta bili na Mladinski ulici 12. Spoznala sta se na plesu, ki so ga organizirali fantje, sicer stanovalci takratnega internata na Vrbanski ulici 30 v Mariboru, ko je Slavko igral v plesnem ansamblu.
»Zaradi pomanjkanja spolne vzgoje v izobraževalnem sistemu in hitrega spoznanja takratnih najstnikov, da obstajata na svetu dve sorti ljudi: ženske in moški, je bila Vida marca 1973 že v posvečenem stanju,« pravi hudomušno Slavko Petek, ki se je kot odgovoren skorajšnji oče, takoj po zaključeni srednji šoli zaposlil v Glasbeni šoli Ormož in potem ob delu študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Vida pa je kljub materinstvu morala končati četrti letnik in naslednje leto še peti letnik Vzgojiteljske šole.
Poročila sta se zelo mlada, prav tako v ormoškem gradu, 27. oktobra 1973. Dva meseca po poroki, 29. decembra istega leta, je že prijokal na svet (letos Abrahamovec) sin David, kar petnajst let pozneje, leta 1988 pa še hčerka Larisa, ki sta ju obdarila s štirimi vnuki. Ob tokratnem slavju, je zlatoporočna gostija potekala v Gasilskem domu na Hardeku, saj je Slavko Petek že praktično od rojstva gasilec v PGD Hardek. Na gostiji je bilo nešteto povabljenih in nepovabljenih gostov, največ Petkovih glasbenih kolegov, Ormoška godba na pihala, Tamburaška skupina Septima, tudi maškori (pustne šeme)… Vsi ti muzikanti niso bili povabljeni, pač pa so jima prišli igrat, s tem so še enkrat potrdili, da je Slavko Petek v Ormožu in okolici še vedno “velika faca”.
Fotografije: K.P./KTV Ormož