Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila platinasto poroko – 70 let skupnega življenja
Čeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih, diamantnih, železnih, briljantnih in podobnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dano, da proslavijo izjemni zakonski jubilej, ki mu pravijo „Platinasta poroka“. Pred dnevi je namreč minilo že sedem desetletij, ko sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva vna Tišini, večno ljubezen ter zvestobo v dobrem in slabem obljubila Jožefa Žemljič in Mirko Gumilar, oba iz Petanjcev. Otroštvo, mladost, pa tudi prva skupna leta, jima niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini. Mirko se je 7. julija 1930 rodil kot najmlajši, peti otrok na za tiste razmere srednji veliki kmetiji v Spodnjih Petanjcih; žena Jožefa, rojena 5. maja 1927 in jo še vedno po domače kličejo Pepika, pa je že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščala v Srednjih Petanjcih, okusila vse bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize. Oče ji je odšel s trebuhom za kruhom v Argentino, ko se mu hčerka še ni niti rodila in se njuni življenjski poti nista nikoli srečali; pa tudi mamo, ki je odšla za očetom, ko je bilo današnji slavljenki vsega 15 mesecev in je ostala pri starih starših, ni nikoli prav poznala. Njena starša sta se nameravala po nekaj letih tujine vrniti, da bi potem vsi skupaj zaživeli novo življenje. Usoda je hotela drugače. Starša sta za vedno ostala daleč od doma: mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla; oče si je tam z zdomko iz Nemčavcev pri Murski Soboti ustvaril novo družino.
Jožefa je v veliki revščini odraščala na zelo mali kmetiji pri maminih starših oziroma svojih starih starših in je zaradi spleta nesrečnih okoliščin svojih staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši. Slavljenka ima čez lužo še enega polbrata in eno polsestro, najstarejši polbrat pa je že umrl. Pred desetletji so navezali stike, mlajši polbrat jo je z družino leta 2015 celo obiskal, starejši pa je bil v Petanjcih nekaj let pred tem. Bila so to srečanja z močnimi čustvi, ki bi jih težko opisali. Čeprav se ne poznajo in ne govorijo istega jezika, si potomci še vedno dopisujejo. Starši obeh današnjih slavljencev so nasprotovali njuni zvezi, a je bila ljubezen med njima močnejša oziroma kot bi zapisal pravljičar, je dobro zmagalo nad zlim. Štiri leta sta na eni od petanjskih domačij, pri Sočičevih, živela kot podnajemnika. Potem sta s skupnimi prihranki kupila parcelo na naslovu Petanjci 116/C, sta začela graditi hišo, kamor so se potem sredi 50. letih prejšnjega stoletja preselili. Sad njune velike ljubezni je hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 se je družina povečala še za sina Slavka.
Mirko se je v polnilnici slatine v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v istem podjetju leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen tudi v Mariboru, najdlje – 23 let, pa je bil poklicni voznik tovornjakov pri transportni Avtoradgoni, kjer se je leta 1986 tudi upokojil. Čas je mineval in prinašal spremembe. Hčerka se je poročila v Veržej, sin v Boračevo pri Radencih, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj – Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria; še bolj pa treh pravnukov oziroma dveh pravnukinj: Tilena, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.
Kljub številnim obveznostim sta današnja slavljenca v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev – nenazadnje je bil nekoč uspešen kasaški voznik tudi njegov zet, ter zaradi poklicne ljubezni tudi dirk motorjev in avtomobilov. Jožefa je v mlajših letih prepevala v številnih pevskih zborih, ko je bila vešča tudi v številnih ročnih del, zlasti pri šivanju gobelinov. Še nekaj let nazaj je skrbela za zelenjavni vrt in vzorno urejeno okolico, kjer se je na vsakem koraku bohotilo nešteto rož. Mirku pa je bila zaupana košnja zelenic okrog hiše. Že nekaj let sta stanovalca Doma starejših Elizabeta pri Sv. Juriju na Goričkem. Kot zanimivost povejmo tudi, da je Mirko še pred tremi leti, kot 90-letnik vozil osebni avtomobil in opravil vse potrebne vožnje po Pomurju. Kot se rad spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, z večinskim prevozom znamenite radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje skupne države Jugoslavije.
V njunem sedanjem domu, kjer prebivata v skupni sobi in zanju osebje odlično skrbi, je to bila za Jožefo in Mirka že četrta poroka. Na prvi pred 70 leti ju je na skupno pot v tišinski cerkvi popeljal takratni tamkajšnji župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo v tej cerkvi prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki leta 2003, ko jo je potrdil župnik Ivan Kranjec. Tretjo, diamantno poroko je leta 2013 v isti cerkvi opravil tedanji tišinski župnik, žal že pokojni Boštjan Čeh. Zaradi koronskih omejitev železne cerkvene poroke za njunih 65 skupnih let ni bilo; letošnjo platinasto poroko, za 70. obletnico, ki ji pravimo blagoslovljena ali milostna poroka, pa je opravil Jože Vinkovič, župnik iz župnije Pertoča. Priči na tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna vnukinja Ksenija, ki je tako zamenjala svojo mamo Marjeto, ki je žal letos pomadi umrla, in sin Slavko. Ob tem je vnukinja Ksenija imela tudi nagovor pred slavnostnim kosilom v gostilni.
Fotografije: Ludvik Kramberger (Platinasta poroka) in Osebni arhiv (arhivski posnetki)