Pomurski očak kljub vsemu še vedno kljubuje času in odgovorni sploh niso razmišljali, da bi ta naravni spomenik posekali
Poleg v začetku letošnjega avgusta, ko so večji del Slovenije prizadele katastrofalne poplave, je v deželi ob reki Muri, vse od Trat in Cmureka, do iztoka pomurske Amazonke na Hrvaško, bilo nadvse žalostno tudi sredi julija. Hudo orkansko neurje, ki se je v četrtek, 13. julija v zgodnjih jutranjih urah razbesnelo na celotnem območju, je ponekod manj, ponekod bolj ali v celoti uničilo vse pred seboj. Povsod, tudi na območju Gornje Radgone je bil žalosten pogled na pokrajino, na naravno okolje, podrta drevesa, uničene posevke, vinograde, sadovnjake, vrtove, uničeno infrastrukturo, neštete poškodovane in uničene stavbe. Slika je vsakogar močno potresla, tudi ob pogledu na 423-letni Niderlov hrast v Spodnji Ščavnici, ki je drugi najstarejši v Sloveniji, katerega je tudi močno »obglavil« orkanski veter, a mu spet, kot neštetokrat doslej, ni mogel do živega. Ob pogledu na razredčeno krošnjo, je starejšemu Radgončanu v glavo šinila misel: »O, ti stari Očak, kaj se ti je zgodilo. Štiristo in več let, si kljuboval vetrovom, tega pa nisi premagal. Oh, s kako lepo zaokroženo krošnjo, si se postavljal. Sedaj pa ti je orkanski veter pokvaril ‘pričesko’. Prepričan pa sem, da ne boš omagal. Gotovo ti bodo pomagali celiti rane vrli gozdarji, ki so ti ob hrastu postavili spominsko tablo, katera podaja tvoje osebne podatke.«
Takrat nam je lastnik hrasta, Roman Niderl, med drugim povedal: »Sam nisem mogel verjeti, da je temu mogočnemu drevesu orkanski veter polomil toliko debelih vej. Kot vidite iz nažaganih vej, je veter odtrgal debele veje, iz katerih smo nažagali plohe. Kot ocenjujem, je od hrasta odpadlo več kot 15 kubičnih metrov lesa. Letos gotovo ne bo želoda, katerega so v preteklosti pobirali prašiči. Tudi »vukov«, se pravi šišk, ki so jih v preteklosti pobirali in prodajali usnjarski industriji za obdelavo kož, ne bo. Upam pa, da ga bodo vsaj delno ‘pozdravili’ gozdarji, ki so tudi doslej skrbeli za njegovo zdravje«. In res se je zgodilo: V teh lepih jesenskih dnevih smo ob Niderlovem hrastu naleteli na lep prizor. Na delu so bili »zdravilci«, od letošnjega poletnega neurja »obglavljenega« Niderlovega hrasta, ki raste ob Niderlovi domačiji v Spodnji Ščavnici. Kakor pajka, sta se mlada delavca-gozdarja, ki sta vajena del v višini sprehajala po ohranjenih vejah, ter z motorno žago odstranjevala, »štrlce«, ostanke odlomljenih velikih vej, ki so štrlele od debla in večjih vej hrasta. Če jih ne bi odstranili bi izsuševali deblo 423 letnega hrasta.
Dela je po naročilu občine Gornja Radgona in Zavoda za varstvo naravne dediščine Republike Slovenije, izvajalo podjetje Arburistika in višinska dela Andraž Černivšek, s.p., iz Mozirja. Ob hrastu nam je lastnik podjetja Andraž Černivšek dejal, da še tako starega, tako mogočnega drevesa, kot je Niderlov hrast, še niso »zdravili«. Dodal je, da „dela v višini opravljajo izurjeni delavci, ki so vajeni takih višinskih del. Pri tem delu je potrebno veliko previdnosti, čeprav so zavarovani z vrvmi. Je pa nam čast, da smo dobili naročilo za »ozdravitev« tako starega očka, se pravi hrasta. Rane, ki bodo nastale ob »obžaganju« vej bomo zaščitili s preparatom za celjenje ran na drevesih in tako preprečili izsuševanje in ustvarili pogoje za ustvarjanje kalusa.“ Ob tem nam je Andraž Černivšek zaupal, da so poleg njega »junaki«, ki so bili na delovišču Niderlovega hrasta bili: Lea Fortnerič, Dejan Kores in Boris Strmšek.
Prvi v Pomurju, drugi v Sloveniji
Od leta 1600 v Spodnji Ščavnici, nekaj sto metrov od glavne državne ceste Gornja Radgona – Maribor, v smeri Apaške doline raste “pomurski prvak” in drugi najstarejši hrast v državi. Hrast je bil v zgodovini eno najbolj čaščenih dreves v Evropi. Kot simbol moči, stanovitnosti, moškosti in nesmrtnosti je bil zaradi svoje mogočnosti zelo primeren za poosebljanje vrhovnih božanstev v starodavnih mitologijah – Zeusa, Jupitra, Thora, Peruna. Listi tega drevesa so nekoč krasili glave najpogumnejših mitoloških junakov.
Logar Boštjan Režonja s Krajevne enote Zavoda za gozdove Radenci je pojasnil, da hrast domuje skoraj po vsej Evropi, razen na jugu Španije, severu Skandinavije, v Mali Aziji in na jugu Grčije. Drevo zraste do 40 metrov visoko in ima močno razvejano krošnjo. Skorja drevesa je v mladosti gladka, pozneje postane globoko razbrazdana in se lušči v obliki majhnih ploščic. Hrast se olista v sredini maja, listi so enostavni, pernato krpati, na kratkem listnem peclju. Plod – želod je na dolgih pecljih. “Hrastovina je izredno kakovosten in cenjen les. Že v daljni preteklosti je bil priljubljen pri graditeljih ladij. Hrastov les se uporablja v mizarstvu, gradbeništvu, parketarski industriji,… V hrastovih sodih dozorevajo mnoge pijače (vino, rum, konjak, viski), ki jim čreslovine hrastovega lesa dajejo žlahtno barvo in aromo. Mitologija govori o ’tisočletnih hrastih’ in v resnici lahko hrast dob dočaka visoko starost, kar dokazuje tudi Niderlov hrast v Spodnji Ščavnici.“ (L.K.)
Nekaj fotografij je izpred neurja, ko je hrast bil zelo “košat” (Fotografije: Ludvik Kramberger)