Presenetljiv prvi korak nove slovenske vlade! Namesto koraka za razvojni preboj, kot pravijo, imamo preboj prekopavanja in pokop žrtev zaradi 2. svetovne vojne. Pater Karel Gržan bi verjetno rekel, da so ti prižigalci sveč hujskači polarizacije. (beri njegovo knjigo-Vstanite v suženjstvo zakleti).
Povojni poboji niso samo slovenska posebnost, temveč pogost pojav po vsej takratni Evropi. Konec 2. svetovne vojne 9.5.1945 ni prinesel slavnostnega trenutka konca grozot. Ponekod je to bil začetek grozodejstev. To je bila vojna za narod, religijo in ideologijo. Knjiga Keitha Lowa-Podivjana celina je prvi natančni pregled med leti 1945 in 1949.
Če ne bi mi kristjani 22.6.1941 z Barbaroso napadli neverne Rusije (takrat ZSSR) potem še danes ne bi vedeli kaj je komunizem za katerega pa danes velja samo ameriška razlaga kaj to je. Vedno bolj se obnašamo kot Butalci in se sprašujemo kdo je kriv, da je k nam prišel neverni komunizem.
Vse vojne za sabo puščajo premnoga grobišča. Najbolj točno opisuje nastanek grobišč v Nemčiji James Bacque v knjigi Druge izgube, za katere avtor pravi, da so zamolčani del 40 letne zgodovine v Nemčiji, ker so skrivali zločinsko delo generala Eisenhowerja po koncu vojne, ki je z načrtno lakoto pomoril več kot milijon jetnikov in jih dal pokopati v sramotna grobišča brez obeležij.
Danes je v Nemčiji za reševanje problemov grobišč organizirano humanitarno društvo Volksbund. Podatke sem našel za leta 2012/2013. takrat so letno dajali za pokope vojakov in jetnikov cca 38 mio evrov. Vsako leto so imeli do 45.000 ekshumacij. Zapisali so, da je še celo po 60 tih letih to njihova temeljna naloga.
Občine so tam ogovorne za vzdrževanje grobov in obveščanje najdenih novih. Ne Saškem je pokopanih 150.000 žrtev na 900 vojaških pokopališčih. Še vedno najdejo nove grobove, kot pišejo v letih 2012/2013. V deželi Brandenburg še vedno prihaja do odkritja novih grobov, zlasti pri gradnji in posekih gozdov. Letno je odkritih okoli 300 grobov.
Kvaliteta krščanstva naj se ne išče z obsojanjem drugih, ker je za nami preveč grozot katere smo mi kristjani sami počeli. Če navedem takoj eno, kot je skoraj 300 letno sežiganje čarovnic, mater mnogih otrok na grmadah (1484-do 1782). Le kake dostojne pokope so imele te nesrečnice? Naj nas ne moti časovna oddaljenost, saj je evangelij bil isti kot danes.
Zanimivo je tudi tekmovalno naštevanje milijonov mrtvih zaradi komunizma, kar pomaga vzbujati strah pred njim. Ne bi bilo narobe, če bi naštevali tudi milijone, ki jih omenja duhovnik Bartolome de Las Casas (1484-1566) v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, kjer pravi, da je v prvih desetletjih po prihodu kristjanov v Ameriko nasilno umrlo 75 milijonov Indijancev. Sami si lahko naprej izračunamo koliko milijonov je to po nasilnem pokristjanjevanju na treh kontinentih.
Za prižiganje sveč imamo še druge datume iz zgodovine, ki bi si tudi zaslužili pozornost v bilo kateri obliki ali celo s prižigi sveč. Interesanten datum bi n, pr. bil 13.6.1782, ko je bila umorjena nasploh zadnja čarovnica Anne Goeldi, Švica. Potem je končno Marija Terezija s sinom Jožefom prepovedala to krščansko zablodo.Na slovenskem bi naj bila zadnja čarovnica obsojena na smrt Marina Česarek iz Ribnice in to 11, maja 1701. Bila je mati 6-tih otrok in v 3. mesecu nosečnosti.
Posebno zanimiv bi bil tudi datum 8.5.1876, ko je umrla Aboridžinka Truganini (1812-1876) iz otoka Tasmanija, o kateri sem tudi že pisal. Razglasili so jo za zadnjo predstavnico staroselcev Aboridžinov. Njene ostanke so dali v muzej v glavnem mestu otoka Hobart. Po njeni smrti je tamkajšnja oblast objavila, da so Aboridžini na otoku Tasmanija izumrli. In to je torej bila 100% »zmaga« nekega monoteizma, tokrat krščanskega, ne prva in ne zadnja!
V Sloveniji je bilo med 2. svetovno vojno seveda najhuje v Ljubljanski pokrajini, kjer je divjala prava verska vojna v stilu Mojzesa, ki je pobijal tiste, ki niso imeli prave vere, kot piše Sveto pismo. Nadškof Gregorij Rožman je izjavljal, da je boljše živeti pod okupatorjem, kot pod nevernim komunizmom. Moji starši so to »srečo« »boljše živeti pod okupatorjem« doživeli, ko so čez noč prepovedali slovenski jezik in vsem vzeli narodnost in tudi poročne papirje v cerkvi sta dobila v nemščini. V vsaki trgovini si takoj moral govoriti nemško in imeti samo nemške dokumente, ter postati Nemec. Ta verska vojna v Ljubljanski pokrajini je naredila tudi mnogo hudih jam. Na srečo je Štajerce rešil škof Ivan Tomažič, da nismo imeli še ene verske vojne v Sloveniji in še več hudih jam. Mislim, da ga Cerkev še vedno ignorira. Lahko pa rečemo, če bi te hude jame naredila kaka krščanska vojska, potem še danes ne bi našli nobene!
