Franček Pelcl: Valvazorjev dom pod Stolom
Pisalo se je leto 1968. Bilo mi je komaj 19 let, ko sem želel čim prej odslužiti domovini. V tistem času je bilo to 18 mesecev. Na rekrutaciji v Gornji Radgoni so me samo vprašali, kaj sem po zanimanju. Ko sem odgovoril, da sem mizar sem dobil odgovor, da bom tudi v „armiji stolar“.
Oče, ki se je leta 1942 na dan mrtvih moral zvečer do osmih javiti v Mikl kasarni v avstrijski Radgoni, se je po 36 mesecih fronte, od Leningrada in z zaključkom v Monte Casinu, po koncu te morije srečno vrnil v svojo vas Dragotinci, mi je vedno govoril: »Ni pomembno, kateri rod vojske boš služil, samo inženerije se na veliko izogni. Mene pa je prav to doletelo. Dodeljen sem bil v Specialno enoto za preprečevanje, ki je bila razdeljena na tri pod enote nameščene na različnih lokacijah po Sloveniji. Šele pozneje sem se prepričal, kako dobro strategijo obrambe je v tistem času imela JNA. Naša naloga je bila, v tistih časih porušiti vse mostove, viadukte, zemeljske in kamene upore od Rateč do Jezerskega. Govorili so nam, da se napad na našo državo pričakuje iz severa preko meje z Avstrijo.
Med bivanjem v Avstriji sem se nekaj let pozneje spoznal z vojaškim pilotom helikopterja njihove armade. Točno mi je opisal kako so Rusi v letu 1969 nameravali napasti našo deželo. Vsi so vedeli,da se je Tito to dobro zavedal. Rusi so pa vedeli, da preko Madžarske in Romunije Jugoslavije nebo lahko zavzeti. V tem primeru, pa so nas takrat rešili konflikti na Kubi. Po pripovedovanju tega pilota, so imeli Rusi pripravljeno ogromne motorizirane enote, ki so se nameravale izkrcati iz transportnih letal na ravninah južno od Dunaja pa takoj nadaljevati pot preko Koroške in s severa napasti Jugoslavijo. Avstrija pa tem enotam v vojaškem smislu nebi nudila upora. Na našo srečo pa je mnogo teh enot moralo oditi proti Kubi. Po moji presoji so tudi Rusi imeli srečo. Kako smo bili v enoti pripravljeni na njihov prihod ne bi rad podrobno pisal, ker še so zadeve mogoče danes za koga zanimive. Omenim samo, da smo za ta namen za prvo rundo imeli v pripravnosti 16,5 tone najmočnejšega eksploziva na za tisti čas najsodobnejših prevoznih sredstvih na različnih lokacijah. Naša enota je bila izpostavljena velikim naporom v telesni in psihični obliki. Prostega časa je bilo samo toliko, da smo lahko domačim napisali kako pismo. Bil sem priča, ko se mi je prijatelj onesvestil, ker ni vzdržal nenormalno visokega telesnega napora.
V juniju 68 pa je bila naša naloga zgraditi v treh mesecih skoraj 6 km gorske ceste iz Žirovnice do Valvazorjevega doma pod Stolom. V izvedbi, da bi lahko bila primerna, da do Valvazorja pridemo z osebnim avtomobilom. Takrat še ni bilo na razpolago opreme, ki jo poznamo danes. Pomagali smo si samo z enim starim ami buldožerjem. Glavno orodje je bila lopata, kramp in dobra kondicija. Vsak dan smo morali v samo eno stran prehoditi cca 5 km. Poleg krampa in lopate še je moral vsak nositi 12 kg eksploziva. Na celi trasi smo ga porabili cca 6 ton. Vsakemu je bilo dodeljeno koliko zemlje in kamenja mora spraviti na svojo mesto. Moj poklic mizarja me je takrat rešil najtežjih del. Skupaj s prijateljem, ki je bil kovač so naju dodelili za vzdrževanje ročnega orodja. Pod šotorom v Žirovnici je bila najina delavnica. Delala sva od mraka do mraka pa tudi ob nedeljah. Orodje se je v kamnu zelo obrabljalo. Tudi leseni ročaji so bili potrebni hitre zamenjave. Imeli smo zelo dobro hrano pa tudi malice, kar drugi rodovi niso poznali.
Ob teh naporih sem pa vzljubil planinski svet. Skoraj vsak dan sem ob trasi videl planince z nahrbtniki pa si mislil, kaj neki jih žene sem gor. V meni je tlelo, da bi tudi jaz v življenju imel avto pa se pripeljal po cesti, ki je tudi prepojena z mojim znojem, do Valvazorja. Dela so lepo napredovala. Imeli smo oficirje z visokimi moralnimi vrednotami pod komando majorja Marka Sledoje. Težko bi danes srečali nekoga, ki bi se tako potegoval za razvoj dežele. Vsak dan je bil med nami na trasi. Vsi smo se že veselili konca avgusta, ko bomo prišli po novi cesti do Valvazorja, da bomo spet na mesto pot šotori spali v kasarni.
Neki pregovor pravi, ko je kaj lepega, pride nekaj vmes. Tudi takrat je bilo tako. Bilo je v jutru 21. avgusta 1968. Po zajtrku smo na mesto na traso morali vsi v polkrogu se zbrati na zbornem mestu. Na obrazu našega komandirja Marka smo takoj razbrali, da nekaj ni v redu. Sledil je nagovor, ki ga v življenju ne bom pozabil: Tovariši! Sovjet je ponoči napadel Čehoslovaško. Njihov general je izjavil, da je naslednja Romunija, dalje pa še bomo videli. Kaj bomo videli? To smo mi.
Ne bo mu tako lahko. Samo nekaj vam naj stoji pred očmi; vojna, vojna, vojna! Ne bojte se nikogar! V vojni so umirali vaši dedje in očetje. Mogoče boste tudi vi? Če ni žrtev, to ni vojna. Zapomnite pa si nekaj; en narod se ne more uničiti. Vzemite svoja orodja, da boste nekateri nadaljevali na trasi. Ostali pa boste dobili zaenkrat druge naloge. Stari vojaki, ki so včeraj odšli civilizaciji naproti, se na večer vračajo. Rabimo prostovoljce za mrtve straže, ki bodo čuvali tovornjake z eksplozivom pa tiste za polaganje min ob letališču Brnik. Predvideva se, da nas bo poskušal presenetiti s transportnimi letali in motoriziranimi enotami preko alpskih dolin iz severa. Dragi tovariši zdaj vidite zakaj smo se usposabljali. Sovjet niti malo ne pričakuje, kakega sprejema bo deležen iz naše inženerijske enote. Med vsemi vojaki, ki smo vsak dan kramljali med sabo je zavladala tišina. Nihče ni z nikomer nič govoril. Pri kosilih si samo slišal žvenket posode.
Za popotnico v vojsko me je mama pred odhodom poškropila z blagoslovljeno vodo pa v roke dala črni mali rožni venec z besedami: „Srečno, kmalu se nam zdrav vrni!“ Rožni venec mi do takrat ni bil kaj posebnega. Tega pa sem čuval, kot zrklo svojega očesa. Nosil sem ga v žepu, ponoči pa dal pod zglavnik postelje v šotoru. Nekega jutra po 21. avgustu mi je padel na tla. Pobral ga je moj so vojak Kosta pa vprašal kaj pomeni ta lanec. Drugi mu odgovorijo, da to nosijo Slovenci, ki simbolizira njihovega Boga. Spoštljivo mi ga je dal v roke pa rekel: Slabo nam tvoj Bog pomaže, stara vojska ne gre domov. Ta venček se mi je sčasoma tako izrabil, da so mi ostali samo koščki. Križec je zdržal najdlje. Tudi tega sem nato izgubil. Vse pa ostaja spomin na moje starše. Po njihovi zaslugi nosim ob sebi stalno božjo svetinjico, križec ali kako drugo svetinjo.
Sedaj me že nekaj let spremlja podoba Marije iz Brezij, kam smo stalno z ženo in otrokoma šli k jutranji maši preden smo se podali v planinski svet. Stalno se pred tem svetiščem zagledam proti Stolu in Valvazorju. Srečen sem, da se je tisto po 21. avgustu 1968 srečno končalo. Prva naša tura je je bila Stol. Peljali smo se s svojim avtom po cesti, ki sem jo pomagal graditi v tistih viharnih časih proti Valvazorjevem domu. Bivanje v Žirovnici sem takrat zaključil z vzponom na Stol v prvem tednu septembra 1968. Turo sva še z Marto (življenjska sopotnica – soproga, op. ur.) nekajkrat ponovila v družbi otrok Sandija in Lidije. Tudi pozimi. Lansko jesen sva se spet z avtom podala na to za nas legendarno pot. Pozdravil naju je čudovito urejen po zaslugi prijaznega oskrbnika, Valvazorjev dom pod Stolom…
Fotografije: Razglednica, ki jo je takrat žigosal na vrhu Stola in v Prešernovi koči, fotografiji iz JLA in fotografij z domom, kakršni je bil videti lansko jesen, 55 let od takrat, ko se je zgradila ta legendarna cesta… (Arhiv Frančka Pelcla).