Zdravju in sploh življenju najbolj škodujeta jeza in žalost!
V Slovenskih goricah in sploh na skrajnjem severovzhodu države je kar nekaj oseb, zlasti žensk, ki so prestopile v drugo stoletje življenja, In med njimi je tudi Matilda Horvat iz Maribora, ki jesen življenja preživlja v Domu sv. Agate v Lenartu, kjer je pred dnevi praznovala 103. rojstni dan. Le redki ljudje so pri teh letih pri takih močeh kot zgovorna, razpoložena in vedno dobre volje Matilda, ki je pred tremi leti, ko je praznovala 100 let življenja, in živela v stanovanju na Taboru v Mariboru, malo za šalo, malo za res dejala, da se sploh ne počuti toliko staro in da ima občutek, kot da se je ravnokar srečala z Abrahamom. Ne ovira je niti moderna tehnologija, saj pogosto po Skypu pokliče hčerko, ki živi na Švedskem, do nedavnega odhoda v dom, pa je sama skrbela zase, pospravljala po stanovanju, kuhala, pekla štrudl, hodila v trgovino. „Dokler sem na nogah, pomeni da sem živa,“ pravi in dodaja recept za zdravje in sploh življenje, zlasti dolgo: „Jeza in žalost škodujeta.“
Sedaj, ko je v Domu sv. Agate praznovala 103. rojstni dan, ki je izjemen mejnik, katerega doseže le redko kdo, nam je Matilda z nasmehom pripovedovala o svojem otroštvu, pobegu iz taborišča Šterntal, sploh pestrem življenju in receptu za dolgo življenje. Matilda se je rodila 12. februarja davnega leta 1923 na Stari Gori (nekdanji Sveti Duh) v današnji občini Sveti Jurij ob Ščavnici. V družini je bilo devet otrok, pet bratov in štiri sestre, sedem jih je preživelo (eden se je prehladil in umrl, drugi se je utopil). Matilda je bila najmlajša med dekleti, vendar ji zato življenje ni nič prizanašalo. Bila je zelo pridna, že kot otrok je veliko delala. To je najbrž imela po mami, za katero pravi, da bi morala biti svetnica, saj je bila izjemno pridna delavka. Poleg tega pa še dobra kuharica in gospodinja. Spominja se, da je mama očetove bele srajce prala kar v mlaki v gozdu, saj ni mogla nositi toliko vode domov. Oče, ki je bil organist v Mali Nedelji, igral pa je tudi na druge inštrumente, se je namreč rad oblačil v bele srajce z manšetnimi gumbi. Čeprav ni živel z njimi, je prihajal domov in preživljal družino. Imeli smo majhno posestvo z nekaj živine. „V primerjavi z drugimi smo še kar lepo živeli, skromno a lepo, lačni nismo bili nikoli. Pekli smo celo hostije za cerkev,“ se spominja Matilda. Osnovno šolo je obiskovala pri Svetem Duhu, v majhnem kraju s cerkvijo, šolo in gostilno. Spomni se, da je oče želel, da so punce doma, fantje pa gredo v šolo, zato tudi šolanja ni nadaljevala.
Ker v času vojne brat, ki je bil slovenski oficir, ni hotel v nemško vojsko, so Nemci zaprli njeno družino, in sicer v delovno taborišče Šterntal. „Izkoriščali so nas, saj smo morali hoditi delat na njive bližnjih kmetov,“ pravi Matilda, ki že takrat, če se ji je godila krivica, ni mogla biti tiho in je vse povedala na glas. Bila je tudi zelo pogumna. Zato je tudi prevzela ‘komando’ pri begu iz taborišča: „En dan smo šli na podeželje, kopali smo strelske jarke. Spomnim se, da smo na neki kmetiji odložili orodje in imeli kosilo, proti večeru pa sem se z dvema sojetnicama skrila v lopo za orodje. Ko je vojak odprl vrata, nas ni videl, saj je bila noter tema, skrite smo bile za sodom. Zavedale smo se, da nas bodo, če nas bodo dobili med begom, ustrelili. Ko so vojaki odšli nazaj v taborišče, še prej so pri štetju ugotovili, da nas precej manjka, smo šle na prosto, nismo pa imele nobenih dokumentov. Ponoči so namreč okrog hodili stražarji. Ko so nas ustavili, smo povedale, da smo obiskale mamo v bolnišnici. Nato smo se, bile v bližini Ptuja v smeri proti Prlekiji, ustavile pri kmetih in prosile za prenočišče. In tako smo počasi prišle domov.“
Fantov se je, nam pove v smehu, vedno bala. Bila je poročena, mož ji je umrl leta 2009. Ima dva otroka; hčerka Jerica, ki živi na Švedskem, je stara že 77 let, sin Drago pa 75. Ima štiri vnuke in 13 pravnukov. Ob kocu je poleg“jeze in žalosti“ dodala še en svoj recept za dolgo življenje: „Veliko delati in zdravo živeti. Tudi jesti ni dobro preveč.”Jaz se tudi sedaj ne počutim staro. Počutim se, kot bi bila stara 16 let. Samo v ogledalo se ne smem pogledati. Boli me nič, res pa je, da malo slabše vidim in slišim,“ duhovito pove Matilda, ki je bila rojena v Prlekiji…
V njenem življenju se nič ne spreminja, enaka je bila pri stotih, in pri sto treh… (Foto: D.V.)