Druženje z domačimi, sorodniki in delovni prijatelji mu je bilo veliko doživetje; Ob življenjskem jubileju obiskali „starega“ gasilca in naročnika Slovenskih novic Franca Rojka iz Oseka
V teh vročih poletnih dnevih, ko mnogi iščejo ohladitev na morju, jezerih, rekah in bazenih, je veliko takšnih in drugačnih proslav, druženj, srečanj sorodnikov in prijateljev. Tako smo bili povabljeni na srečanje z domačimi, sorodniki, nekdanjimi sodelavci, gasilskimi tovariši in sploh sosedi ter prijatelji, ki ga je ob svoji 80-letnici življenja, pripravil »stari« gasilec Franc Rojko iz Oseka pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Franc je s svojimi najbližjimi pripravil kar dvojno srečanje. Najprej so se, na željo otrok in vnukov, v Gostilni Urška v Plitvici pri Apačah, srečali domači in družinski prijatelji. Kot nam je ob tem povedal slavljenec mu je bilo to srečanje z otroki in njihovimi družinami, ter prijatelji nadvse ganljivo. Ob čestitki in stisku rok se je slavljencu pogosto utrnila solza, solza spominov in sreče. Za veseli razpoloženje je skrbel Duo iz Prekmurja. Ker pa se je Franc Rojko rodil točno ob polnoči, so mu udeleženci srečanja z glasbenikoma zapeli napitnico: Kolko kapljic tolko let, kar je po mnenju slavljenca bil višek tega slavja, ki se je končalo v poznih jutranjih urah.
Že naslednji dan se je srečanje nadaljevalo s sodelavci, ki so z njim kot šoferji delali v Transportnem podjetju Špedtrans v Mariboru. To srečanje je potekalo v prijetnem zelenem okolji v »Lovskem domu družine Štajnfelzer«, v Oseku. Tudi tu je bilo, ob srečanju s svojimi sovozniki, in prijatelji nadvse veselo. Ob tej priliki so si imeli kaj povedati iz let, ko so s tovornjaki prevozili Evropo in del Azije, kamor so prevažali različne tovore. Slavljencu je najprej, pod vodstvom harmonikarja Andreja Dvoršaka, zapel »zdravljico«, napitnico, cerkveni pevski zbor Sv. Frančišek iz Sv. Trojice. Ob tej priliki mu je Andrej Dvoršak izrazil zahvalo, da je pripomogel k nabavi tretjih največjih cerkvenih orgel, ki stojijo v cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Njegovega srečanja se je udeležil tudi župnik pri Sv. Trojici, pater Bernard Goličnik, ki je prav tako kot Dvoršak, povedal, da stojijo nove orgle v cerkvi po zaslugi slavljenca, ki je tedaj bil predsednik tedanje Krajevne skupnosti Sv. Trojica, kje je vas še sodila v občino Lenart.
Kot je povedal Franc Rojko, ni bila samo njegova zasluga, bila je tudi zasluga drugih, ki so imeli pri tem besedo. Med drugimi tudi tedanji predsednik TD Sv. Trojica, Marjana Klobasa, ter tedanjega župan občine Lenart Ivan Vogrin. Omeniti kaže, da je pogostitev in srečanje s »šoferji« pripravil slavljenec, ki je bil nadvse vesel udeležbe tudi »njegovega šefa« v Špedtransu Jožeta Koblerja, ki mu je skupaj z Andrejem Dvoršakom, ki je zaigral na harmoniki, ter pevcem Jožetom Golobom, ki je tudi bil »sošofer« slavljenca, zapeli uspešnico Edvina Flisarja, »Še eno rundo daj točajka«. Omeniti moramo, da je slavljenec Franc, za srečanje s šoferji »material«, meso za pogostitev »zredil« doma, tako piščance, kakor tudi prašiča za slastno pečenko, za kar je s pečenjem poskrbel Marjan Rokavec. Ker je Franc odličen vinogradnik, so bili njegovi gostje deležni dobre njegove vinske kapljice. Da je bilo vseskozi veliko veselja, je slavljenec, ob glasbi Andreja Dvoršaka, z ženo Irmo tudi zaplesal.
Franc se je sicer rodil 9. julija 1943 v Brengovi. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cerkvenjaku, je opravil šolo traktorista, ter se zaposlil v tedanji KZ Cerkvenjak. Nadaljeval je z delom poštarja v Mariboru, nato pa je 30 let delal kot voznik tovornjaka v Transportnem podjetju Špedtrans v Mariboru. V tem času je prevozil več kot 4 milijone km, in kot je šaljivo dejal svojim vnukinjam, pojedel 8 km klobas. S tovornjakom je prevozil številne poti po Evropi, ter vse do Turčije in Pakistana. Leta 1966 si je ustvaril družino in si v Oseku s svojo ženo Irmo postavil lep prostoren dom. V zakonu so se jima rodili otroci: sinova Zdenko in Drago, ter hčerka Alenka. Danes ju razveseljujejo številni vnuki in pravnuki. Celih 25 let je kot predsednik vodil PGD Osek, ki je pod njegovim vodstvom napredovalo in je bilo vseskozi gibalo družbenega življenja v kraju. Ob tem je bil tudi 8 let predsednik tedanje KS Sv. Trojica. Njegov hobi je tudi obdelava vinograda, reja prašičev in sploh delo na zemlji. Veliko o slavljencu povedo tudi besede vnukinje Sabine, ki je dejala: »Ko si prišel v pokoj, si želel uresničiti mnogo svojih želja. Želel si sí postaviti šofersko kabino na lipi pred hišo zato (stare lipe pred hišo ni več, op.p.) ker se v kabini najlepše spi. Želel si sí, da bi bil en dan carinik in en dan pa policist. Nič od tega ti ni uspelo. Uspelo pa ti je, da si dočakal 80 let, obkrožen s svojo ženo, otroki, vnuki, pravnuki, sorodniki in prijatelji. Dokaz, da te imamo radi, je to, da smo se danes v tolikšnem številu zbrali, da proslavimo tvoj rojstni dan.«
Svoje goste pa je Franc med drugim nagovoril: »Nimam besed, s katerimi bi izrazil zadovoljstvo, da ste s svojim obiskom počastili moj življenjski jubilej. Ko vidim, koliko prijateljev imam, se počutim srečen. Prav zato se vsem zahvaljujem za obisk. Ne bom vsakega posebej našteval, bilo bi predolgo. Moram pa se posebej zahvaliti Andreju Dvoršaku in pevskemu zboru Sv. Frančišek, ter Jožetu Koblerju, ki ste mi pripravili lepe trenutke v jeseni mojega življenja. Zahvala gre tudi vsem, posebej moji družini, ki so pripravljali to dvojno veličastno srečanje, katero mi bo ostalo zavedno v spominu.«
Ob tem nam je slavljenec zaupal, da mu ob vsem, kar počne nikoli ni bil dolg čas. Tudi danes ne, saj vsa ta leta z zadovoljstvom prebira tudi Slovenske novice, ki mu vsakodnevno pridejo v dom. (L.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger