Obrtniško podjetniška zbornica Slovenije Jožefa Lakija razglasila za najstarejšega obrtnika v deželi
Ko je obrtniško podjetniška zbornica Slovenije (OZS) pred dnevi, na Brdu pri Kranju, razglasila najboljše in najuspešnejše obrtnike in podjetnike v Sloveniji, za leti 2020 in 2021, so tradicionalno razglasili tudi najstarejšega obrtnika leta. To priznanje je tokrat šlo v roke Jožefu Lakiju iz „Evropske prestolnice štorkelj“ Velike Polane, ki suho robo izdeluje že od leta 1967, torej že polnih 55 let in najbrž kmalu ne bo nehal. Prejemnik priznanja Jožef Laki tako že več kot pol stoletja, opravlja dejavnost izdelovanja izdelkov domače obrti, ob začetkih svoje dejavnosti pa je kot izdelovalec suhe robe prodajal svoje izdelke (grablje, vile, ročaje za ročne kose, lopate, sekire ipd.) od vrat do vrat po okoliških vaseh in na takratnih sejmih doma in tudi v tujini. Jožef Laki je aktiven član OOZ Lendava že od začetka svoje samostojne obrtniške poti. Svojim izdelkom posveča veliko pozornosti, kar kupci cenijo. Izdeluje predvsem grablje, kosišča vile, sanke, škatle za buteljke, okrasne škatle, police, zaboje ter druge lesene izdelke in še kaj bi se našlo.
Jožef se je rodil na predvečer Valentinovega, 13.2.1953, v Veliki Polani, kot najstarejši izmed štirih otrok Kristine in Vincenca Laki. Osnovno šolo je obiskoval v Mali in nato Veliki Poloni. Možnosti za nadaljnjo šolanje ni bilo, a ker se je za vse zanimal in je na številnih področjih bil naravni talent, je kot samouk postal tudi strokovnjak za lesene izdelke. Kot dvajsetletnik je služil vojsko v JLA, v Banjaluki leta 1972. S svojo Marijo iz Gornje Bistrice, s katero ima dve hčerki, kateri sta ju obdarili s šestimi vnuki, se je poročil leta 1976. Hčerki z družinama živita v bližini, čeprav se sam ne misli upokojiti oz. nehati z delom, je vesel, da se je v domačo obrt vključila hčerka Valerija, posebna pričakovanja pa vidi v vnuku Danielu, ki gre po družinski ljubezni do lesa in izdelkov iz njega. Zato Jožef upa, da bo „lesena“ obrt pri Lakijevih, čeprav se vnuk Daniel piše Režonja, živela naprej.
Laki je od same ustanovitve od same ustanovitve pred skoraj 45 leti, član Območne obrtne zbornice (OOZ) Lendava, kar mu je tudi pomagalo pri urejanju različnih „papirnatih zadev“, čeprav je sam vseskozi bil može besede in je raje imel pošten dogovor, kot ne vem koliko papirjev, žigov in certifikatov. „Vesel sem, da sem član zbornice, kjer so nam vedno pomagali, še posebej, ko je država ponujala takšne in drugačne certifikate, češ da smo dobri in da bomo s tem lahko sklepali še boljše posle. Ampak kakšen je lahko boljši posel od poštenega plačila?“ pove Jožef, ki se je tega preprostega in jasnega pravila, ki je temelj dobrega poslovanja, vedno držal, torej da posla pod ceno ne sklepa. Zato pa je ob trdem delu obrt pri hiši uspešna že 46. leto. Toda, njegovo poslovanje sega še dobro desetletje nazaj, ko se je Jožef kot še ne 15-letni osnovnošolec, s petimi lesenimi grabljami, s kolesom odpravil na sejem v Čakovec, kjer jih je tudi prodal. Sosed mu jih je pomagal izrezati, sam pa se je potem skupaj s sosedi, ki so hodili prodajat na sejem, ob pol treh zjutraj odpravil na pot. „Štiri dinarje so stale grablje. Še danes se tega spomnim. Toda to ni bil denar zame, ampak sva ga z babico, pri kateri sem odraščal v Veliki Polani in kjer je zdaj tudi moj dom, porabila za nakup posode in še drugih stvari, ki so manjkale pri hiši. Na majhni kmetiji razkošja pač nismo poznali.“ razlaga Jožef.
Zato pa spretnosti, kako lahko s tistim malo, kar imaš, preživiš, se je pri babici učil že kot fantič. Neštetokrat je moral zgodaj zjutraj s kolesom v Lendavo, kjer je gospodinjam prodajal kokoši, smetano, skuto, maslo in jajca, poleti pa tudi hruške, potem pa se je moral vrniti še pravi čas, da ni zamudil pouka. Jožef je kmetijo prevzel kot mladenič in za dodatni zaslužek izdeloval grablje, vile in kosišča. Naložena na kolo jih je potem prodajal od hiše do hiše vse od Ormoža pa do Koprivnice, Varaždina, in okrog po Medžimurju. Kmalu je zaslužil dovolj, da si je pri sedemnajstih letih kupil elektromotor in prve stroje, a še prej je moral drago plačati trifazni električni priključek. Ne orodja ne delavnice ni bilo. Ni bilo lesa in ni bilo niti strojev. Dela pa je vedno bilo veliko. Prvo delavnico si je uredili v enem delu drvarnice, velika pa je bila dva krat tri metre. Prvo večje naročilo je dobil, kot mladenič, in je moral izdelati 30 tisoč grabelj na leto za Nemčijo. Za delo sta poprijela oba z ženo, in tako je ostalo vse do pred kakšnimi petimi leti, ko se jima je v delavnici pridružil omenjeni vnuk Danijel.
„Nikamor nam ni treba hoditi za poslom, ker nas kupci sami poiščejo. Dela je več, kot ga lahko vzamemo,“ veselo razlaga Jožef, v čigavi delavnici zdaj nastaja že več kot sto različnih izdelkov iz lesa, ki potem romajo na Hrvaško, Nizozemsko, v Italijo, Nemčijo, Švico in še kam. Pove, da mu ni treba risati. „Spim in sanjam, kako bom nekaj naredil in zjutraj to potem tudi nastane,“ kar pomeni, da mu očitno ima neko pristno vez med umom in rokami. Ni mu težko izrezati puškino kopito ali sestaviti miniaturno prešo. V njihovi delavnici nastaja pestra izbira izdelkov – od lesenih kuhalnic, do ročajev za motike, lesenih vil in grabelj, pa gugalnic in sani za otroke, palic za oporo starejšim ljudem in še neštetih daril. Največ izdelkov je narejenih iz trdega jesenovega lesa, nekaj tudi iz mehke lipe, za kuhalnice pa se uporablja bukev.
Dela je tudi danes veliko, a je Jožef vesel. V njegovem življenju in življenju njegove Marije, ni bilo dopustov in počitnic, zlasti morja ne, ker da to ni zanju, le delo je bilo v ospredju in to ju je veselilo in ju še danes drži po koncu. Kljub vsemu sta izjemno zadovoljna z življenjem, bilo je veliko veselih dogodkov in druženj, tudi s prijatelji v vinski kleti in goricah, med rožami na domačem dvorišču seveda je zraven lepo urejen tudi vrt, pa sadovnjak in celo vinograd na drugi strani meje, na Hrvaškem, kjer pridelujejo predvsem: šipon, laški rizling, souvignon in rumeni muškat. Jože nam je ob koncu postregel resnico, ki negira tiste, ki nenehno trdijo, da se nekoč ni živelo tako lepo kot danes. Za izkupiček od prodanih lesenih grabelj si namreč pred štiridesetimi leti lahko plačal v gostilni »liter pa slatino« in pečenko za dva, pa je še nekaj ostalo. Danes pa je to manj, kot stane ena malica, pove naš sogovornik. „Tudi sploh je včasih je bilo boljše, ko bilo vsega, delavnica, kmetija, ob vikendih smo se peljali na Hrvaško. V času SFRJ smo uredili delavnico, nabavili stroje in drugo kar je bilo potrebno“. Jože nam je tudi povedal, da ne misli odnehati in bo delal, „dokler bom migal“, še zlasti ker je tudi danes ogromno naročil, saj bi lahko zaposlili pet – šest ljudi…, težava je v tem, da moraš imeti zaloge lesa, kar ni malo do 150 kubikov lesa letno, kar ni malo. Zato si je Laki gotovo zaslužil prijeto priznanje, ki pa ga ni pričakoval. „Res si nisem misli, da bom prejel priznanje, saj nisem nič vedel. Sploh pa nismo vajeni priznanj, le delo je v ospredju, a so na OZS Lendava menili drugače. Sicer pa je lepo, da so nas videli tudi glavni predstavniki države s premierjem na čelu, ker pravno oni bi morali narediti več narediti za obrti, ne pa bi vsi radi šli v šole in ne bi radi delali.“ s knedlo v grlu še poved naš sogovornik.
Fotografije: Osebni arhiv