Pavlina Herman, ki ji nikoli niso bile postlane rož’ce, obeležila lep življenjski jubilej; Ob dveh otrocih ima še pet vnukov in osem pravnukov
V občini Sv. Jurij ob Ščavnici posvečajo posebno skrb starejšim občanom, katere ob visokih jubilejih obišče župan, ter tudi predstavniki Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici. V času korone epidemije, so to obliko obiskov opustili, saj bi s tem lahko ogrožali zdravje slavljencev. Tokrat pa sta župan Anton Slana in predsednica KO RK Cvetka Fiala obiskala Pavlino Herman, ki s svojim sinom Francem živo v Grabšincih, ki je praznovala lep življenjski jubilej – 90. rojstni dan. In Pavlina je obiska bila nadvse vesela obiska, po čestitkah in izročilu priložnostnega darila, Antona Slana in Cvetke Fiala pa je stekel sproščen pogovor. Za uvodno vzdušje je z igranjem na harmoniko poskrbel njen zet Jože Pongarčič, ki ima z njeno hčerko svoj dom oddaljen le nekaj metrov od njene hiše.
Slavljenka Pavlina je kljub letom zdravega razuma, zato se z njo ni težko pogovarjati, v kar se je prepričal tudi župan Slana. Med drugim je naštela kdo vse je v njeni okolici in širše živel. Mnogih, s katerimi se je srečavala, ni več. V pogovor, ki je potekal ob obloženi mizi, za kar sta poskrbela hčerka Olga in sin Franc, se je dobro spomnila dogodkov iz preteklosti, ki so se odvijali v vasi in širše. Pavlina se je sicer rodila 28.6.1931, v slamo kriti »cimprani« hiši, katere ni več, v družini osmih otrok. Njej je bila namenjena hiša in 60 arov velika posest. Kot je povedala, so se na tej mali posesti preživljali, tako, da so otroci, ko so malo zrasli šli služit h kmetom. Sama je imela srečo, da ji ni bilo treba služiti. Kakor tedaj pri vsaki hiši, so imeli v hlevu kravo, prašiče in kokoši. To je bila osnova za življenje. Ker niso imeli dovolj svoje zemlje, so pri kmetih najemali »ogune«, na katerih so sadili krompir, koruzo in druge poljščine, in jih odslužili s »tavrhi«. Le táko so pridelali dovolj hrane za družino in tudi za živali.
Ob tej temi se je raznežila. »Ne morem si predstavljati, kako smo sploh preživeli, če primerjam današnje čase, ko pri hiši nimamo več krav, včasih smo jih imeli tudi štiri, in drugih živali. Sedaj imamo le še kokoši. Je pa sreča, da imam pokojnino po možu, ki je bil vseskozi zaposlen v gradbeništvu pri Gradisu in Tehnogradnji. Kot zidar nam je zgradil to novo hišo, v kateri živim. Bilo mi je hudo, ko je 1994 pogorela, saj je v njo udarila strela. Po končani osnovni šoli, ki sem jo obiskovala v 4 km oddaljenem Sv. Duhu (Stara Gora op.p.), sem hodila h kmetom na »tavrh«, pozneje pa sem si nekaj denarja prislužila z obiranjem hmelja v Savinjski dolini, kamor sem odhajala 6 let. Toda tudi tam kaj dosti nismo zaslužili. Nekaj let sem delala v tedanji Zadrugi, ki je imela tedaj sedež v Žihlavi.« Rada je hodila tudi na romanja na Ptujsko Goro, Sv. Gore pri Novi Gorici, na Brezje, obiskala pa je tudi Medžugorje.
Kot je dejala so to bili nekaki izleti z versko vsebino. Ker je članica DU Sv. Sv. Jurij ob Ščavnici, je rada hodila na izlete tudi z upokojenci. Danes ne hodi več na izlete, kajti zapustile so jo noge, saj se lahko giblje le z berglami. Žal ji je, da ne more več delati na vrtu, ki ga je imela tako rada. Vesela pa je, da za vrt, ki je vzorno urejen, lepo skrbi sin Franc. Prav tako jo radosti, da ima v sinu Francu, ki živi pri njej, in hčerki Olgi vedno pomoč. Seveda se je slavljenka spomnila tudi zadovoljstva ob obiskih petih vnukov in osmih pravnukov.
Slavljenka se je razveselila, da jo niso pozabili (Foto: Ludvik Kramberger)