Mojster Jovan, poleg popravila in izdelovanja čevljev v Lendavi, izdeluje tudi obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci; Že išče tudi naslednika…
Nekoč, v ne tako davni preteklosti, mesta in tudi malo večje vasi niso mogle obstajati brez kovača, čevljarja, krojača, šivilje, urarja in še nekaterih obrtnikov, brez katerih se je življenje v kraju preprosto ustavilo. Zato je dandanes, ko po tekočem traku izginjajo različni poklici brez katerih je še v bližnji preteklosti življenje bilo nepojmljivo, še posebej zanimivo srečati človeka, ki ohranja zanimive stare poklice. In med slednje gotovo sodi tudi Lendavčan, ugledni čevljar, Jovan Kovačev, ki skrbi za primerno obutev kulturnih ustvarjalcev v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) v Mariboru in tudi za obutev pretežno Lendavčanov in Lendavčank, a tudi ostalih Prekmurcev, Prlekov in tudi sosedov iz Hrvaške in Madžarske. V Slovenijo se je preselil iz Vrbasa v srbski Vojvodini, v Lendavi pa živi že več kot polovico svojega življenja. Kot velik ljubitelj nogometa, nekdanji nogometni sodnik in zlasti vrhunski čevljar, je Jovan, ali kot ga mnogi poznajo kar Jovo, človek s širokim krogom prijateljev na celotnem severovzhodu države in tudi širše. Ker je zelo komunikativen, prijeten sogovornik ter velik ljubitelj nogometa, se je Jovo hitro vključil v novo okolje v najbolj vzhodnemu slovenskemu mestu.
Verjetno eden najbolj znanih čevljarje v Pomurju in širše naokoli, ki še aktivno opravlja ta poklic, Jovo Kovačev, ki ima čevljarsko delavnico na Glavni ulici 11 v Lendavi, prej v starem mestnem jedru, se že 18. leto vsak dan vozi na delo v mariborsko gledališče, zato je v svoji lendavski delavnici na kratko le v popoldanskem času ali v soboto dopoldne. K njemu prihaja staro in mlado, pa ne zgolj zaradi obutve, temveč tudi zaradi torbic, pasov in različnih usnjenih izdelkov. Jovo je bil rojen leta 1961 nedaleč od Novega Sada v Vojvodini, kjer čevljarstvo ima bogato tradicijo. „Čevljar je bil tudi moj oče in še nekaj sorodnikov, zato mi delo ni bilo tuje. Tudi meni takrat seveda ni preostalo drugega, kot da delo svojega očeta nadaljujem, pa četudi v Sloveniji, kamor sem takrat kot najstnik po osnovni šoli prišel predvsem zaradi izobraževanja. Bilo je v Žireh na Gorenjskem, v Slovenijo pa tudi zaradi tega, ker je stric v Mariboru bil, jasno, čevljar. To obrt sedaj tam nadaljuje tudi njegov sin, torej moj bratranec.” pove Jovo, ki ga je pot po končanem šolanju na Gorenjskem vodila v Ljubljano, kjer je desetletje bil zaposlen pri enem izmed najboljših čevljarskih mojstrov, Dermastiji, vmes je prav tako v prestolnici Ljubljani odslužil vojaški rok v JLA.
„Ni preteklo veliko časa, ko sem od znanca, spoštovanega čevljarja Davida Januša, med obiskom strica v Mariboru izvedel, da v Prekmurju primanjkuje ljudi, ki bi se ukvarjali s tem poklicem. On me je pravzaprav povabil v Lendavo. Odločil sem se za to majhno mesto, ki mi je bila všeč tudi zaradi dvojezičnosti, kar je enako kot v Vojvodini, kjer sem že od rojstva živel z Madžari, madžarsko pa govorim tudi sam,” pripoveduje Jovo, ki posebej poudarja, da je poceni in nekakovostna obutev iz tujine v zadnjih letih zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev. Takrat, ko je prišel seveda še ni bilo tako.
„V Lendavo sem prišel v času, ko še ni bilo na trgu toliko poceni kitajskega blaga in so se ljudje pogosto odločili, da bodo čevlje dali v popravilo,” pojasnjuje naš sogovornik, čigavi začetki obrti so se pričeli z odhodom ljudi po poceni robo v Lenti, na sosednjo Madžarsko, kjer so imeli rajši celo tolarje kot forinte in kjer je, po registrskih številkah sodeč -vse od MS pa do MB, mrgolelo Slovencev. „Na začetku je bilo dela dovolj, vse dokler se ni začel naval na madžarski Lenti in so tudi naše trgovine začeli polniti z obutvijo, katere se ne splača popravljati. Tako so se tudi za čevljarje začeli slabši časi, po osamosvojitvi države pa so nas tudi precej obdavčili,” pripoveduje Jovo o časih, ko so tudi čevljarji počasi pričeli razmišljati o opuščanju te zanimive in predvsem stare obrti. “Gre za izjemno deficitarni poklic. Po mojem mnenju bi ga država nekako morala ohraniti. Moram priznati, da sem nekoliko užaloščen, da je tovrstna obrt skorajda izginila, a to državo v današnjem kapitalističnem času ne zanima preveč… Čevljarska obrt je tako postala še ena od dejavnosti, ki je v bolj odročnih krajih omogočala v najboljšem primeru le golo preživetje obrtnika,” razlaga Jovo.
Ob tem pripoveduje, da je v Lendavi imel ogromno stalnih strank. Pove, da je nekaj časa s to obrtjo dobro živel. „Kot nogometni sodnik in navijač sem spoznal ogromno prijateljev, ki pa so v mojo delavnico pričeli prihajati s poceni obutvijo, ki pa se je na žalost ne da popravljati, kar sem tudi povedal. In danes? Vsak delovni dan se vozim v SNG v Maribor, kjer izdelujem obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. Če je dogajanje v predstavi postavljeno v čas starega Rima, moram narediti obutev, kakršna je bila takrat. Enako velja za predstave, ki se dogajajo v srednjem veku ali na začetku 19. stoletja. Skratka, kostimograf odloči kaj bodo imeli obuto in pozneje to naredim, zlasti skušam doseči, da bodo vsi zadovoljni, kar običajno so. Tukaj niso samo domači umetniki, temveč pride tudi veliko tujcev. Sploh je moje delo zelo zanimivo in pestro, kajti vsaka stvar je drugačna, zato me to delo veseli, opravljam ga rad in ga bom vsekakor tudi še naprej.” pravi čevljar Jovo, ki sicer tudi razmišlja o nasledniku, saj bo tudi sam moral razmišljati o upokojitvi, a je tukaj kar nekaj težav.
Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev, ugotavlja ugledni čevljar iz Lendave. „Mojim sorodnikom, čevljarjem v Mariboru je bilo ob prihodu poceni kitajske obutve nekoliko lažje. V Lendavi pa se je potreba po popravilu čevljev močno zmanjšala. Ljudi sem prepričeval, da si s to obutvijo uničujejo noge in škodijo zdravju, a ni kaj dosti zaleglo. Kljub temu sam ima dovolj dela, ne le v SNG Maribor, temveč tudi doma v Lendavi, kjer ne le, da popravlja čevlje, temveč jih tudi izdela po naročilu. Ker ga delo veseli, da z veseljem opravlja, zato ne razume, da med mladimi ni zanimanja zanj. Najbrž so razlog tudi nizke plače v obutveni industriji. „Stranki vedno povem, ali je čevlje sploh vredno popravljati. Običajno mi v Lendavi v delavnico prinesejo kakovostnejše čevlje. Večji del strank je žensk, ki se jim odlomi peta ali kaj podobnega. Sedaj med drugim popravljam tudi pohodniške čevlje. Zamenjati sem jim moral ves podplat, lastnik se je navadil nanje, so udobni, pa tudi preostali del čevlja je bil še dobro ohranjen.“ pravi Jovo, ki dodajal, da ne bo nehal izdelovati in popravljati čevljev, dokler bo še dobro videl in ga bodo roke ubogale: »Najbrž ne bom šel nikoli čisto v pokoj do katerega je potrebno delati še manj kot pet let. Ta poklic imam rad. Rad imam stik z ljudmi in me veseli, če ljudem narediš kaj dobrega. Na hitro popraviš peto, stranka pa je zadovoljna, da ne bo treba kupovati novih čevljev. Če nekoč ne bom mogel delati, pa bi želel, da bi v moji delavnici in z mojim orodjem delo nadaljeval kdo drug in kot sem dejal, že skušam najti kakšnega zainteresiranega mladeniča ali mladinko“.
Razočaran in žalosten je naš sogovornik, ko sliši, da med mladimi, zlasti njihovimi starši, ni interesa po deficitarnih poklicih, kamor sodijo tudi čevljarji, saj je po njegovem prav strokovno ustvarjanje, prihodnost. „Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati, morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in da bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Znanja namreč nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti,“ meni mojster Jovo, ki veselo poudarja, da s svojo staro singerico še vedno naredi natančne šive, doda tudi, da si še nikoli ni kupil čevljev…
Veliko se je Jovo naučil tudi sam, saj je prevlada interes in ljubezen do poklica. Pogosto si je skiciral modele, razstavljene v izložbah, in iskal takšne, s katerimi bi lahko prodrl na trg. „Zdaj je vse drugače, saj čevljarska obrt propada zaradi uvoza poceni kitajskih čevljev. A če ima čevelj vezalke, to še ne pomeni, da je dober. Nekakovostni čevlji niso udobni niti se jih ne splača popravljati,“ pravi Jovo. Ljudje so imeli nekdaj en par dobrih ročno izdelanih čevljev ali dva in so jih nosili več let, zdaj pa sledijo modi in jih kupujejo za 25 ali 30 evrov ter jih nosijo le nekaj mesecev ali manj. Ročno delo temu (ceni) ne more konkurirati, ugotavlja. Časi, ko je izdeloval kakovostne unikatne čevlje po naročilu, vseeno še niso minili, saj so še ljudje, ki vedo ceniti takšno delo in predvsem varovati svoje noge… „Vsi, ki imajo več denarja dajo na modo, a še več na kvaliteto, drugi pa si obuvajo tudi kitajsko, ki je slabe kakovosti in škoduje nogam. Mislim, da pri nas približno 30 % ljudi gleda na svoje noge in obuje kvalitetno obutev iz usnja. Med njimi so umetniki za katere delam v SNG Maribor, enako ko delam po naročilu za folkloriste in drugo kulturnike oz. umetnike. Po naročilu naredim toliko parov kot imam časa. Žal so pri nas zaprte praktično vse tovarne, ki so izdelovale kakovostno obutev.
