Na rakičanskem letališču po 50 letih med oblake spet poletel libis 180
Na rakičanskem letališču pri Murski Soboti, kjer so pred dnevi dokončno, na leto 2020, preložili svetovno balonarsko prvenstvo, je po pol stoletja znova poletelo leseno športno-turistično motorno letalo libis 180, zadnje ohranjeno te vrste, ki so ga zgradili v letalski tovarni Libis v Ljubljani. Na prvem uradnem letu po obnovi ga je pilotiral Branko Bunderla, ki ga je tudi restavriral. Tako so širši javnosti predstavili restavrirano športno-turistično tri sedežno letalo Libis-180, ki sodi med pomembno pridobitev za slovensko tehnično in kulturno dediščino. Leta 1965 so letalo Libis-180 izdelali v istoimenski tovarni v Sloveniji, kjer je bilo sicer izdelanih le devet letal, saj je tovarna leta 1963 z vsemi izdelki vred pogorela do tal. Modro-rumena ptica, ki se je po petdesetih letih znova dvignila med oblake, tehta 870 kg, poleti lahko do 4.160 metrov nadmorske višine in doseže hitrost do 350 km/h. Letalo je registrirano v Republiki Srbiji, saj so tamkajšnji organi bili zelo naklonjeni njegovi prenovi. Vsi uradni dokumenti letala so iz Beograda, saj je bilo registrirano v Jugoslaviji. Bilo je prvo letalo, pri katerem so v Sloveniji uporabili plastični material, letel pa je tudi v filmu Vesna.
Predsednik Društva restavratorjev letal veteranov Maribor Branko Bunderla je s svojo izjemno zavzetostjo, zavedanjem za vrednost tovrstnih zračnih plovil in izostrenim občutkom za restavriranje,v celovito obnovo letala vložil več kot desetletje vsakodnevnega truda. Bunderlovo poklicno pot je zaznamovalo delo v Slovenski vojski, kjer je sodeloval pri različnih projektih obnove letal, vse do svoje upokojitve. Nekoč je z ekipo še obnovil vojaško šolsko letalo, zato ni presenetilo povabilo ptujskega aerokluba, da se loti tudi restavriranja njihovega Libisa. „Za nekoga je to zgolj nekaj sto kilogramov letala, za drugega pa milijon evrov. Bi pa za ta denar, ki je vložen v obnovo, dobil dva štirisedežna aviona,“, je izpostavil Bunderla in ob tem kritično pripomnil, da bi prenova potekala bistveno hitreje, če bi pri nas imeli letalski muzej.
Restavriranega Libisa ne bo mogoče uporabljati za šolanje ali v komercialne namene, prepovedane so tudi akrobacije. Čustveno in vzneseno pa je Bunderla pričakoval svoj prvi polet: „V tistem trenutku, ko sedeš v restavrirano letalo in pritisneš na plin, skozi misli švignejo vse ure dela, ki si mu ga namenil. Kakor tudi vprašanja: ali sem to dovolj zategnil, ali tisto dovolj tesni… Četudi testiraš letalo na zemlji, se to nikakor ne da primerjati s podvigom, ki te čaka v zraku.“ Krst letala Libis-180 je pripadel njegovemu botru, nekdanjemu vojaškemu pilotu, poveljniku 15. Brigade vojnega letalstva in brigadirju Slovenske Vojske, Jožefu Žunkoviču. Branko Bunderla pa po svojem prvem poletu z letalom, ki se je po pol stoletja ponovno dvignilo pod nebo, ni mogel skriti radosti in zadovoljstva, kar je z navdušenjem in vzpodbudo na soboškem letališču pospremila tudi zbrana publika. Bunderla je predsednik Društva restavratorjev letal veteranov Maribor, bil je jadralni in motorni pilot, letalski tehnik, do upokojitve je v Slovenski vojski sodeloval pri projektu obnove letal. Libis predstavlja slovensko tehnično in kulturno dediščino. Kot je povedal Bunderla, so ga obnavljali deset let, sam je prispeval čez 4000 ur dela, nekaj sto ur pa sodelavci različnih znanj. „Najprej smo ga hoteli urediti za muzej, a so bili pritiski tako močni, da so fantje rekli, čisto malo še stisnimo, pa je to za zrak in pod sloganom slovenski libis nazaj na slovensko nebo smo se odločili, da ga dolgoročno spravimo v zrak,“ je dejal Bunderla, ki je dodal, da je v zadnjih desetih letih pri restavraciji letala sodelovalo več kot 15 ljudi, ki so bili odločni, da letalo Libis-180, ki ima precejšnjo zgodovinsko vrednost, vrnejo nazaj na nebo.
Kar devetdeset odstotkov letala je iz lesa, nekaj malega je še kovine in plastike. Poleti lahko do 4.160 metrov nadmorske višine, let pa je lahko dolg do 700 kilometrov. Brez težav lahko poletijo iz Maribora do Beograda. Pri tem pa lahko dosežejo tudi hitrost do 350 kilometrov na uro, a v praksi se takšne hitrosti ne poslužujejo. „Mi letimo med 140 in 160 kilometri, optimalno je 168 kilometrov na uro. Ne letimo tako hitro, kot bi lahko, saj ne želimo obremenjevati letala“, je dejal Bunderla, ki je po poskusnem letu nad pomursko ravnico, ob varnem pristanku na tleh požel velik aplavz prisotnih.
