Za vlačenje vode iz globin so uporabljali razne naprave, črpalke vedra ali zajemalke na palici
Ob ogledu, papirnatih fotografij, te so večne, kar digitalne niso, ki se nahajajo v našem arhivu, smo prišli na idejo, da jih prikažemo javnosti. V arhivu smo našli več kot 50 različnih fotografij vodnjakov, ob tem pa tudi sliki kako so nekoč z leskovo šibo in jeklenimi vilicami določali točko, kje bodo kopali studenec.
Voda je bogastvo narave, brez katere ni življenja. To je tekočina, ki je potrebna za življenje, pa tudi za razvoj kmetijstva, obrti in industrije. Zanimivo je, da so mesta gradili ob rekah. V še ne v tako daljni preteklosti so reke delovale kot odvod za fekalne vode. Ko so postale vode močno onesnažene, so pričeli z izgradnjo čistilnih naprav, v katerih »nekoliko« prečistijo fekalne vode iz kanalizacije, ter jih očiščene spuščajo v reke. Ni redkost, da so se zaradi vode začele vojne tudi med sosednjimi državami, da ne govorimo o sporih med sosedi.
Mi se v našem prispevku lotevamo spomina, kako so v preteklosti na podeželju prebivalci prišli do zdrave pitne vode. V Slovenskih goricah, od tod so pričujoče fotografije, so se prebivalci oskrbovali z vodo iz studencev, bodisi iz naravnih studencev, vodnjakov in mlak. Naravni studenci, to so bili izviri, so se po navadi nahajali v nižinskih delih. To so bili studenci, kjer so vodo zajemali s posebnimi »šeflami« in jo vlivali v škafe ali »vedrice«, ki so jih nosili, z jarmom na hrbtu, do hiše. Po navadi so bili taki studenci oddaljeni od hiš tudi več sto metrov. To vodo, reklo so ji čista voda, so imeli le za pitje in kuhanje, pranje posode, ter tudi perila. Za živino so vodo zajemali v mlaki, v katero je bila speljana deževnica. Mlako je premogla vsaka hiša. Da bi voda preveč ne izhlapevala so okoli nje zasadil vrbje, tudi »pintovec«, ki je dajalo senco in je s tem preprečevalo prehitro izhlapevanje vode. Dolga leta so se prebivalci podeželja oskrbovali z vodo iz naravnih izvirov, rekli so jim studenci, ter iz mlak.
Sčasoma so se začeli pojavljati mojstri, ki so kopali vodnjake bliže hiš. Ti so najprej poiskali točko, kjer bodo kopali vodnjak. Točko, kjer bi naj bila voda, so določali na več načinov. Najenostavnejša metoda je bila iskanje vode z leskovo rogovilo, kar prikazujemo na eni izmed slik. Druga znana metoda je bila iskanje vode s pomočjo štirih jeklenih vilic, kar tudi prikazuje ena izmed prikazanih slik. Ko je bila točka »izmerjena«, so nastopili z delom kopači vodnjaka. Nad to točko so postavili trikotni »jaren« na katerega postavili vreteno, obesili »škripec«, na katerega so napeli vrv, ki se je navijala na vreteno, in tako izvlačili zemljo, katero je ob kopanja vodnjaka, v vedro nalagal tisti, ki je kopal vodnjak. Delo pri kopanju vodnjaka so opravljali trije delavci. To je bilo zamudno in težaško delo. Vodnjaki so bilo globoki od nekaj metrov pa tudi 30 ali več. Ko so kopači vodnjaka prišli do vode, so delo prevzeli mojstri, ki so vodnjak obzidali, da ne bi prišlo do porušitve. Da bi lahko iz globine pridobivali vodo, so bile potrebne naprave za izvlačenje vode. Največkrat, zlasti iz globokih vodnjakov, so vodo izvlačili tako, da se je vrv navijala na vreteno, na katerem je bilo nameščeno veliko leseno, pozneje tudi kovinsko, kolo, ki je delovalo kot nekak vztrajnik. V plitvejše vodnjake, so postavljali cevi »rore« iz bora. To delo so opravljali »prumoharji«. S štirimetrskimi svedri so vrtali v deblo bora in tako ustvarili cev v katero so stavili drog, ki je vodil do črpalke, ki je bila izdelana v tistem delu lesene cevi »rora«, ki je bil na dnu vodnjaka. To je bila preprosta črpalka, ki je dvigala vodo na površino. Črpalko je poganjal drog, ki je bil nameščen na cevi ali »roru«, ki je gledal okoli 1,5 metra iz vodnjaka. Z razvojem industrije so prišle na trg kovinske črpalke, ki so delovale po enakem principu kot prej opisane lesene…
In zakaj smo vam predstavili v sliki te zanimive vodnjake? Zato, ker je vse to že zgodovina, saj so jih vodovodi »povozili«, kot rečemo. Prebivalcem so vodo v domove pripeljali vodovodi. V preteklosti je bila voda zastonj, če zanemarimo drago kopanje in urejanje vodnjakov, danes pa jo plačujemo s »čeki«. V preteklosti so bile vode zares čiste. Reklo so da so okusne. Danes, ljudje kupujejo vodo za pitje v plastenkah, ki pa nikoli ni taka kot iz globokega studenca. V naslovu smo zapisali: »Vodnjaki so bili v preteklosti na podeželju pravo bogastvo«. Res je, saj je bilo kopanje in urejanje vodnjakov dokaj zahtevno in drago. Naj omenimo zanimivost! Najgloblji vodnjak v Slovenskih goricah, se nahaja na porušenem gradu Vurberk. Na njen je stalo značilno kolo za izvlačenje, katerega je tisti, ki je izvlačil vodo prek vretena, korakal v kolesu, ki je vrtelo vreteno. Ta mehanizem, se sedaj, kot zgodovinska znamenitost, nahaja v Ptujskem muzeju. (L.K.)
Fotografije: Ludvik Kramberger