Smreko so podarili lastniki gozdov, ki niso bili člani gasilskega društva
Postavitev majskega drevesa, ima tudi v Slovenskih goricah dolgoletno tradicijo. Majskemu drevesu so rekli »majpan«, kar izhaja iz nemškega imena Maibaum. Stavili so jih po navadi gasilci skupaj s tedanjimi kulturnimi društvi, ki so delovala v vasi, kjer je delovalo gasilsko društvo. Sicer pa so pri pripravi in postavitvi majpana, majskega drevesa in tudi mlaja, sodelovali vaščani, ki niso bili člani gasilskega ali kulturnega društva. Tudi smreko so podarili lastniki gozdov, ki niso bili člani gasilskega društva. To je bila za lastnika smreke čast, če so gasilci izbrali njegovo smreko.
Kot avtor tega prispevka, sem v času, ko sem odraščal v Negovi kot otrok, večkrat z radovednostjo opazoval priprave na postavitev majskega drevesa. Ne le samo postavitev, temveč sem bil opazovalec tudi na veselici, ki se je odvijala na prvi maj popoldan. Ker je v okolici Negove veliko smrekovih gozdov, to so bili državni gozdovi, je smreko po navadi »daroval«, gozdar, ki je vodil gozdarstvo v Negovi, ki imelo sedež v tamkajšnjem gradu. Med temi sta bila Kubik in Žurman, ki sta imela posluh za ta običaj, se pravi postavitve mlaja v Negovi. Podrli so jo v gozdu ob cesti, tako da so jo lažje naložili na kmečki voz. Skrbno so morali varovati vrh smreke, ki je ostal nebeljen. Zaradi dolžine smreke so zadnji del voza odstranili od svore, svoro pa je tedaj tvorila smreka naložena na prednji in zadnji del voza. Voz so vlekli konji, ki jih je bilo v tistem času, v okolici Negove veliko. Ko so smreko pripeljali na prostor, kje so jo postavili, so z nje do vrha odstranili lubje, ki je zaradi tega, ker je bila smreka v »mezgi« lepo odstopalo. Včasih so nato deblo nekoliko premazali z mastjo. Premazali so ga zato, ker je na veselici potekalo tekmovanje, kdo bo priplezal do venca na mlaju in osvojil klobase in vino kar so obesili na venec, ki je krasil vrh mlaja Venec so okrasili s »pantlji«, raznobarvnimi trakovi, na vrh pa pritrdili državno zastavo. Plezati so morali brez pripomočkov. Edino je bilo dovoljeno, da je plezalec ob sebi imel vrečko s pepelom, s katerim si je posipaval roke, da je ustvaril boljši prijem. Ker je bilo deblo visoko, tudi dvajset metrov ali več, so le redki priplezali do vrha.
Še nekaj o postavitvi: Najprej so skopali okoli dva metra globoko jamo, v katero so ročno postavili deblo mlaja. Postavljali so ga odrasli moški s posebnimi »bürklami«, ki so bile nasajene na dolgih drogovih. To pa je bil najtežji del postavitve mlaja. Ko so končali, so bili »postavljači« nagrajeni z vinom. Mlaj je še dolgo oznanjal, da je čas v maju, ko so se ob določenih kapelah odvijale šmarnične pobožnosti.
Dodajamo, da smo prispevek ilustrirali s posnetki iz postavljanja mlaja pri gasilskem domu PGD Orehovci. Seveda, so ga tam, kot povsod danes, 20 metrski mlaj postavljali z avtodvigalom… (L.K.)
Tudi danes je postavitev mlaja zanimiva, še bolj pa je bilo nekdanje „ročno“ dvigovanje (Foto: Ludvik Kramberger)