Ministrstvo za kulturo objavilo štiri nove enote v registru nesnovne kulturne dediščine
Nove enote v registru nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji so postale: planinstvo, alpinizem, velikonočno rágljanje v Tržiču in tradicionalne slovenske koline. Gre za zimsko družinsko in skupnostno šega, povezano z zakolom prašiča in predelavo mesa v mesne izdelke in jedi. S prepletom delovnih praks, kulinaričnega znanja, šeg in navad so pomemben del prehranske in družbene kulture v Sloveniji. Prvi zapis besede »kolina« v slovenskem jeziku najdemo v delu Sacrum promptuarium (1691–1707) Janeza Svetokriškega. Od 18. stoletja se uporablja množinska oblika koline, ki jo najdemo tudi v slovensko-latinskem slovarju Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), v katerem sta ob latinskem prevodu porculatio navedeni še obliki klanîe in svinške koline. V preteklosti so koline odločilno vplivale na prehransko varnost gospodinjstva in preživetje zime. Danes so pomemben izraz lokalne identitete, družinskih in sosedskih vezi ter odnosa do hrane. Zaradi današnjega načina življenja koline pogosteje potekajo v ožjem družinskem krogu ali pa se razvijajo kot osnovna ali dopolnilna dejavnost na kmetijah.
Koline na Slovenskem danes niso več nujen pogoj za preživetje, temveč zavestna praksa, povezana z željo po domači hrani, samooskrbi in ohranjanju družinskih ter sosedskih vezi. Gre za zimski družinski in skupnostni dogodek, ki krepi socialne vezi, občutek pripadnosti in medgeneracijski prenos znanja, izkušenj in vrednot. Načini zakola, predelave in uživanja mesa se razlikujejo po pokrajinah in odražajo podnebje, naravne danosti, lokalne navade ter kulinarično tradicijo, zato koline predstavljajo pomemben del regionalne identitete in kulturne raznolikosti slovenskega prostora.
Sodobne tehnološke rešitve so spremenile potek kolin, hkrati pa se vse pogosteje širijo iz družinskega okolja v oblike druženj, javnih prireditev in izobraževalnih dejavnosti. Ob tem se razvijajo tudi kmetije, specializirane za rejo, zakol in predelavo mesa v okviru dopolnilnih dejavnosti ali tržno usmerjene proizvodnje, pri čemer ohranjajo tradicionalne postopke ter jih prilagajajo sodobnim higienskim in zakonodajnim standardom.
V preteklosti so bile tesno povezane z zagotavljanjem prehranske varnosti ter so imele pomembno mesto v letnem krogu kmečkega življenja, v današnjem čau pa se zaradi industrijske predelave mesa, sprememb življenjskega sloga in vrednot, strožjih zakonodajnih zahtev in pomanjkanja izvajalcev koline za lastno uporabo pojavljajo vse redkeje ali se vključujejo v predstavitvene oziroma turistične prireditve.
Koline-družinski praznik!
Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Svinja predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost…
Žal ta stara tradicija počasi izumira, a na srečo jo nekatera društva še ohranjajo. Eno takšnih je tudi TD Cven, kjer na Grüntu vsako leto pripravijo prave koline. Koline so na slovenskem podeželju stoletja predstavljale več kot le nujno zimsko opravilo – bile so pravi družinski in sosedski praznik, ki je združeval trdo delo, bogato kulinariko in obilico dobre volje. Danes, ko je sveže meso dostopno v vsaki trgovini, se ta stara tradicija počasi umika, a na srečo jo nekatera društva in posamezniki vztrajno ohranjajo. Koline so se običajno zavlekle pozno v noč; Medtem je gospodinja pripravljala jüžino (malico): najpogosteje jetra s kašo in smetansko repo z mesom. Vonj po vseh teh dobrotah se je širil po hiši in dvorišču. Izdelava klobas, krvavic in tlačenke se je običajno zavlekla pozno v noč. Za večerjo je bila na vrsti juha, v kateri se je kuhal hrbet, pečeno meso, sveže klobase in krvavice. Vse skupaj so seveda radodarno zalivali z domačo jabošnico, šmarnico, klintonom in pri dobrih gospodarjih tudi z vinom…
