Kljub zrelim letom (95) Jože Kramberger še vedno čebelari s tridesetimi družinami
Bil je lep in sončen dan, ko so neutrudne delavke – čebele vzletavale na pašo, mi pa smo v naravnem okolju čudovite Negove, sledili čebelarjevemu najtežjemu in najlepšemu opravilu pri čebelah, to je točenje medu. Na točenje medu nas je povabil znani in najstarejši negovski čebelar Jože Kramberger, ki kljub visoki starosti, letos praznuje 95 let življenja, čebelari s 30-timi panji. Povabil nas je, da bi zabeležili njemu najljubšo opravilo v čebelnjaku. Sam je prišel v čebelarski opravi, se pravi v beli zaščitni čebelarski obleki, ki je namenjena, da zaščiti čebelarja pred piki čebel, ki želijo zaščititi sad svojega dolgotrpnega dela. Z njo zaščiti vse dele telesa, pravzaprav kože, kjer bi ga lahko popikale čebele. Predvsem je pomembna zaščita rok, vratu in obraza. Da zaščiti obraz si nadene klobuk, ki ima vdelan pajčolan, s katerim pokriva obraz in vrat. V tej opravi izgleda čebelar kot kakšna nevesta, ki je pokrita s pajčolanom.
Jože je vešč vseh čebelarskih veščin, saj je predan čebelarstvu že več kot 80 let. V tej dejavnosti je pravi mojster, svoje znanje pa je dajal tudi otrokom, ko je vodil Čebelarski krožek na OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova. Več let je bil tudi predsednik Čebelarskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, nato pa Čebelarskega društva Negova. Ni čudno, da mu čebelarji rečejo, da je čebelarska legenda. Med svojim prijetnim delom nam je strokovno pokazal, kako iz satovja točijo med. Na delu so tokrat bili štirje »delavci«. Čebelar, v tem primeru Jože, je iz panjev jemal satje na katerih so se držale čebele. Da bi lahko prišli do medu, je čebelar skozi »trahtar«, lijak, v posebno posodo, s posebno omelo, omel čebele v posodo z lijakom. Tako očiščen okvir od čebel s satja, ki ga je vzel iz panja v medišču, je njegov vnuk Georg v samokolnici odpeljal v točilno sobo, kjer je potekalo točenje medu iz satja, na posebnem stroju, centrifugi. Med sta na tej napravi točila sopotnica in sin čebelarja Jožeta, Dragica in Srečko. Zanimivo je, da je moral najmlajši „delavec“ Georg opravljati svoje delo v zaščitni čebelarski obleki, kajti je alergičen na pik čebele.
O točenju in še kaj nam je stari čebelar Jože povedal. »Kot vidite, je to težko opravilo. Je pa nekaj česar se vsak čebelar, če je dobra medovita letina, veseli. S tem je poplačana skrb za čebele, ki jo potrebujejo da preživijo. Čebelar mora biti vedno v čebelnjaku, da spremlja njihovo zdravstveno stanje in življenje, jih zdravi in skrbi da imajo svežo v vodo v napajališču, Tokrat točimo cvetlični med, ki pa je pomešan z akacijevim katerega je bilo letos malo, Med je dobrega okusa in je nekoliko temnejši. Naš med je v večini nabran v okolici, ker ni veliko plantaž. Škoda pa je, da ni več cvetočih travnikov, saj travo pokosijo še preden v njej zacvetijo travniške cvetlice. Pravzaprav jih skoraj ni več najti, če trave ne dozorijo ni semen in tako sčasoma travniške cvetice izginejo iz trav. Vesel sem, da imam, v sinu Srečku, ki je sicer polno zaposlen, a mi vedno stoji ob strani, ter pri snahi Anici pomoč, ko jo potrebujem. Prav tako pri moji sopotnica Dragici, ki skrbi, da je v mojih letih življenje lepo. Tudi vnuk Georg mi vedno pomaga, če potrebujem kako pomoč. Povem, da bi brez naštetih ne mogel točiti medu. Povem pa, da je težko dobiti koga, ki bi pri točenji pomagal. Najbolj zato, ker se bojijo pika čebel. Naj povem, da je pridelek cvetličnega medu skromen, saj smo točili manj kot 8 kg medu na panj. Včasih je bil donos mnogo večji, tudi do 20 kg na panj. Letos bomo še točili le še kostanjev med.«
Dodajmo še, da smo zapustili delovišče točenja medu brez enega samega čebeljega pika, kar je dobro za nas in čebele, saj vsaka čebela, ko koga piči tudi umre… (L.K.)
Točenje medu je posebej prijetno opravilo (Fotografije: Ludvik Kramberger)