Zanimivo etnografsko prireditev, žetev in mlatitev pšenice na stari način je že drugič pripravilo TD Negova – Spodnji Ivanjci
Julij je v naši krajih od nekdaj mesec žetve, ki se je vedno odvijala v veselem razpoloženju, saj se je vedelo, da bo iz zrnja, ki ga kmetje pridelajo, dovolj kruha. Na žalost, kruha vsem ni bilo dovolj, posebno ne tam, kjer je bilo pri hiši veliko otrok. Danes si težko predstavljamo, da bi komu kruh zaklepali. Pa se je to v preteklosti tudi dogajalo. Da je bi kruh cenjen, pove tudi pesem Ansambla Tonija Verderbera, ki pravi: »Kruh ponoči spi, so rekli mati mi«. Verjetno je ob besedi mama, največkrat izrečena beseda kruh na svetu. V katoliški molitvi pa se glasi stavek: »Daj nam danes, naš vsakdanji kruh«. Velikokrat je bil kruh in jabolko malica otrokom, ki so si jo prinašali v šolo.
Kakorkoli obračamo, kruh nam veliko pomeni in tako bo dokler bomo živeli. Prav zaradi tega je koristno in pomembno, da številna društva organizirajo prireditve in dogodke, ki ohranjajo tradicijo, kot je to bilo minuli vikend pod gradom v Negovi. Da bi obujali in ohranjali ljudske, kmečke in druge običaje in opravila, na negovskem koncu namreč skrbi Turistično društvo (TD) Negova-Spodnji Ivanjci, ki s svojim prireditvami obuja spomine na zanimiva kmečka opravila, ki so se odvijala na podeželju v še ne tako davni preteklosti. Tako so tokrat na grajski njivi, ki se nahaja pod negovskim gradom, pod znamenitim rastiščem negovskih narcis, ter pod grajskimi zeliščnimi vrtovi, pripravili prikaz žetve na stari način, ki so jo poimenovali: »Grajska košnja, mlatitev na stari mlatilnici«.
Tlačani, torej žanjice in kosci, so se zbrali v senci grajskega obzidja, ob stari preši, ki jo je postavilo TD Negova- Spodnji Ivanjci, na njej pa ob Grajski trgatvi prešajo grozdje z grajskih brajd, ter tako pridelajo grajsko »rdečko«, katero so tokrat ponudili žanjicam in koscem. V preteklosti so žanjci in kosci šli na njivo zgodaj, ko se je delal svit, da bi se izognili veliki vročini, Zajtrka so bili deležni, šele ko so že poželi nekaj površine. Turistično društvo, predvsem članice društva, pa so za »delavce« pripravile malico, pravzaprav pogostitev, že pred košnjo, Kakor v preteklosti, tako tudi tokrat ni manjkalo pogač-sirovih kvasenic, ter seveda drugih dobrot in grajskega vina. Tako okrepčani, so se žanjice in kosci podali na njivo, kjer se je odvijala žetev. Žele so žanjice članice TD Negova-Spodnji Ivanjci, na pomoč pa so jim prišle žanjice Društva podeželski žena Gornja Radgona, ki jih je na žetev pripeljala njihova predsednica Vesna Bratuša, ki je mimogrede doma prav tako v Negovi. Med žanjicami je bila najstarejša žanjica 81 – letna Marija Tanacek iz Lastomercev. Žanjice so pridno vihtele srpe, moški pa so jim s kosami pomagali, da je bilo delo lažje. Gospodar njive, predsednik TD Zdenko Bratuša, pa je na njivo s traktorjem pripeljal voz lojtrnik s katerim so požeto snopje prepeljali do mlatilnice, ki je bila postavljena na njegovem domu. Na starem traktorju je bila nameščena kosa in priprava, s katero je ob košnji pšenice ustvarjal nekake snope, ki so jih žanjice pobirale in povezale v slope. Zanimivo je, da je bilo med žanjicami tudi nekaj mlajših. Zato so jim starejše žanjice prikazovale način kako se vihti srp, ob tem pa kako se izdelujejo »panti«, za povezovanje snopa. Požeto snopje so postavili v »razstave«, nekaterim pravijo »jakeci«, ter jih pokrile s snopom, kateremu so rekli klobuk. S klobukom so jih pokrili zato, da bi klasje v razstavah obvarovali pred točo, ob morebitnem dolgem deževju pa pred vlago. Iz tega lahko razberemo, da je tudi tu delovala zdrava kmečka pamet, saj na kmetih niso potrebovali »pisarniški« tehnologov.
Kot pove naslov prireditve, je v to bilo vključeno tudi »mlatenje« ali »mašinjenje« snopja. Izraz mlatenje je zelo stari, saj izhaja iz časov, ko so zrnje iz slame pridobivali z mlatenjem s cepci. Izraz mašinjenje, pa je izražal mlatitev z »mašino«, oz. strojem, ko so se pojavile mlatilnice, katere so v začetku vrteli po štirje »dedi«, pozneje pa so jih poganjali s pomočjo živine, ki je vrtela geplj, slednji pa je s pomočjo kardanski povezav vrtel mlatilnico. Tem mlatilnicam, ki so ji rekli »drešmašin«, so sledile mlatilnice, ki so jih poganjale lokomobile, katerim so pravili danfarji. Slednje so obenem omlatile snopje in ločevale zrnje od plev in slame. Tedaj so se v večjih vaseh pojavili lastniki mlatilnic z lokomobilami, ki so prihajali mlatit na večje kmetije. Ob tem opravilu, ki ga je vodil mašinist, se pravi lastnik mlatilnice in danfarja, se je zbralo veliko delavcev, ki so dovažali snopje, odvažali pa zrnje in slamo, katero so po navadi spravljali v kopico. Kljub težkemu delu in »hitenju« zaradi priganjanja stroja, je bilo tudi kaj zabave. Tako so »hudobe babe«, kakemu moškemu, ko so ga dobile v roke, v hlače »natlačile« slamo, da ga je pikalo v njegovo »premoženje«. Približno tako je potekala mlatitev tudi na domačiji Marijice in Zdenka Bratuša na Gornjih Ivanjcih, kjer so zaključili to zanimivo etnografko turistično prireditev.
Ob konci smo se pogovarjali z Zdenkom Btraušo, ki nam je me drugim povedal: »Sam izhajam iz male kmetije, mi smo rekli želarije, kjer smo vedno sejali žita, največkrat ječmen in pšenico. Pri žetvi smo morali že kot otroci pomagat na njivi. Tako smo nosili snopje, ki so ga starejši postavljali v razstave ali križe. Pobirati smo morali tudi klasje, ji je ostalo za žanjicami in kosci. Prav tako smo morali sodelovati pri ‘mašinjenju’. Skupaj s starejšimi smo opravljali lažja dela ob tem pa se navajali za delo, ki so ga opravljali odrasli. Moram reči, da je bilo delo naporno, vendar se je delo opravljalo z veseljem, saj smo vedeli, da je to ‘naš vsakdanji kruh’. Ob tej priliki moram pohvaliti člane društva, ki so se množično odzvali našemu povabilu. To kaže, da naši člani, tudi drugi, ki so se udeležili te prireditve, radi poprimejo za delo. Imeli smo srečo, da se je noč pred našo prireditvijo nekoliko shladilo, zato je bil delo prijetneje.“
Prihod nevihte…
Z Radgone se megli, kmet koula pod streho, so rekli stari ljudje, ki so točno vedeli kakšne vrste nevihta pride iz katere smeri…Za Negovsko gospodo je bil tokrat praznik, saj so pridni tlačani iz okoliških vasi poprijeli za kose in srpe in njiva pod gradom je bila hitro požeta, panti narejeni in snopi povezani in zloženi. Tudi gümla je veselo ropotala svojo pesem, dekleta so prinašala snopje, mašinisti so ga previdno, da se ja ne izgubi dragoceno zrno pšenice usmerjali v mlatilnico. Ker je bilo delavcev dovolj so hitro pospravili slamo v kopico in zbintali pšenično zrnje. Tisti, ki je gonil bint je moral zelo hitro vrteti rajtl, da so vetrnice ustvarile močan veter, ki je odpihnil smeti od zrnja in pšenica je bila očiščena in spravljena v žakle, kjer je počakala na mlin in na setev naslednje leto…, je razmišljala Vesna Bratuša, predsednica Društva podeželskih žena Gornja Radgona, ki je zahvalila kolegom iz turističnega društva, da so jih povabili zraven.(L.K.)
Kar prijetno in zabavno je bilo pod gradom Negova, ko so graščaku želi in mlatili pšenico (Fotografije: Ludvik Kramberger in Vesna Bratuša)