Zgodovinar, ddr. Ivan Rihtarič predstavil zanimivo knjigo o zadnjem na smrt obsojenem Slovencu; Nanizal je 70 kaznivih dejanj, med njimi uboj miličnika! Ga je „rešila“ UDBA?
Bilo je 30. oktobra davnega leta 1959, torej pred slabih 62 let, ko so pred strelski vod postavili „štajerskega Robina Huda“, ki je v svojih desetletni kriminalni karieri nanizal kar 70 hujših kaznivih dejanj, od Dolenjske, čez Kozjansko, do Prekmurja, med njimi tudi uboj policista v Gornji Radgoni, Franca Rihtariča. Možakar, ki je po mnenju teologa in psihologa, akademika Antona Trstenjaka v kriminalna dejanja pahnila trma, prleška trma, si je smrtno obsodbo prislužil prav z ubojem miličnika. Rojen je bil Frančišek, očetu Jožetu in materi Mariji, roj. Nedog, Rihtarič, 23.9.1929 v vasi Očeslavci z okoli 150 prebivalci, ki se razprostira na levem bregu Ščavnice v občini Gornja Radgona. Franc Rihtarič, ki je bil zadnji človek, v Sloveniji obsojen na smrt in tudi ustreljen, si je takšno kazen prislužil, ker je v petek, 31. julija 1955, na mejnem prehodu med dvema Radgonama ustrelil 35-letnega miličnika Alojza Bartola. To je spodbudilo njegovo iskanje in slaba tri leta pozneje so ga prijeli, mu sodili in ga uradno tudi likvidirali, ter neznano kje pokopali.
„Koliko mi je bilo takrat znano, že v šolskih letih je bil Rihtarič vihrav in je izstopal med sošolci. Po osemletki je končal kmetijsko šolo v Mariboru in se po drugi svetovni vojni zaposlil na takratnem radgonskem okraju. Mladostno razposajen je skupaj s prijateljem ukradel avto iz garaže radgonskega okrajnega ljudskega odbora in ga med divjo nočno vožnjo k ljubicam razbil. Namesto da bi naslednji dan dogodek prijavil, se je začel skrivati. V nekaj mesecih je zasovražil oblast, komuniste in bogataše, začel krasti, uničevati državno premoženje in strašiti ljudi,“ nam je pred slabima dvema letoma razlagal upokojeni policist, takrat 93-letnim Jože Kos, ki je med prvimi prišel na kraj zločina, sodeloval pa je tudi pri prijetju Rihtariča in je verjetno bil zadnja živa priča dogajanja v Gornji Radgoni in Očeslavcih, saj je pred časom tudi on umrl.
Pokojni Kos je bil v času Rihtaričevega prijetja pomočnik komandirja PM Gornja Radgona, ki je tudi živel v bližini meje z Avstrijo. Bilo je 31. julija 1955 okoli 23. ure, ko je iz smeri mejnega prehoda Gornja Radgona, oddaljenega dobrih 100 metrov, zaslišal dva strela. „Zbudil sem soseda, ki je tam delal, ter mu predlagal, naj gre pogledat, kaj se dogaja. Kmalu zatem sem se še sam odpravil za njim. Pred stavbo mejnega prehoda je v krvi ležal 35-letni miličnik Alojz Bartol iz Loškega Potoka. Ker ni bilo nikogar drugega, sem moral hudo ranjenega z vozilom nujne pomoči spremljati v bolnišnico, najprej v Mursko Soboto in nato v Maribor, kjer je okrog četrte ure podlegel poškodbam. V glavi je imel nešteto šiber, saj je bil ustreljen z lovsko puško šibrenico. Kmalu se je ugotovilo, da je morilec Franc Rihtarič, ki je po uboju pobegnil čez most v Avstrijo. Orožniki so ga sicer prijeli, a jim je pozneje z vlaka znova ušel in se vrnil v Slovenijo.“ Kos je mimogrede sodeloval tudi pri Rihtaričevem prijetju na babičinem seniku v Očeslavcih, ko ga je nekdo izdal.
O vsem skupaj se je v minulih desetletjih veliko govorilo in pisalo, zlasti v časopisih, Zdenko Kodrič pa je spisal tudi knjigo. Pred časom pa se je Rihtariča lotil njegov soimenjak, ki ni njegov niti daljni sorodnik, ugledni upokojeni zgodovinar, ddr. Ivan Rihtarič, ki je mimogrede tudi predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona. V času pandemije korona virusa je imel veliko časa in temeljito je preiskal celotno dogajanje, Pridobil je veliko dokumentacije, tako v različnih arhivih v Avstriji in Sloveniji, kot tudi na sodiščih, v bolnišnici ipd. Za pisanje knjige je imel tudi ogromno ustnih virov. Nastalo je zajetno knjižno delo, z imenom „Franc Rihtarič – od resnice do mita, ki je po prepričanju avtorja zelo avtentično. V to so se lahko prepričali tudi mnogi poslušalci predstavitve knjige v radgonskem muzeju, ki jih je dogodek izjemno zanimal in se nihče niti po dveh urah ni odločil za odhod. V tem času je avtor predstavil potek zbiranja dokumentacije, nato otroštvo in mladost vihravega Franca Rihtariča, nato pa celotni čas od njegovih prvih prekrškov, ko je uničil službeni avtomobil in nato, med skrivanjem, začel z vlomi in tatvinami, vse do prejetja, obsodbe in domnevne usmrtitve.
„Knjiga je nastala kot rezultat raziskovalnega dela v okviru projekta, ki je bil del prijavljen in odobren ter finančno podprt leta 2020 pri Ustanovi Antona Trstenjaka. Uporabljeni viri so iz Arhiva RS in Pokrajinskega arhiva Maribor, vključena pa je tudi številna domača in tuja literatura. Predstavljena vsebina, kot je v priporočilu zapisal redni univ. prof. dr. Matjaž Klemenčič, bo obogatila poznavanje do sedaj še nezadostni meri življenja in dela osebe, ki je bila sicer kontraverzna, a bila tudi politično izrabljena od novega političnega sistema po letu 1945. Vsebina nas popelje od rojstva in mladosti Franca Rihtariča do kaznivih dejanj, ‘vsiljenega’ sodelovanja z novim režimom, usodnim ponovnim pobegom v Avstrijo, vrnitvijo, avanturami ter do sodnega procesa in usmirtitve. Naslov nam tudi napoveduje, razpon dogodkov od resnice do mita, ki pa še vedno postavlja kup vprašanj kot nekoč – ‘Bežite, bežite, Rihtarič gre!’ Posebno zahvalo sem dolžen sorodnikom Alojza Bartola in vsem, ki so mi kakorkoli pomagali, da sem opravil zahtevni pregled dogodkov in za vzpodbude ob pisanju.“ je dejal ddr. Rihtarič, ki je mimogrede pri pisanju kot vir navedel tudi Nedeljske novice.
Avtor je prepričan, da je tukaj še vedno veliko neznank, ki nakazujejo tudi na to, da Rihtarič ni streljal na miličnika Bartola, saj so takrat v Avstrijo želeli pobegniti trije Slovenci. Še več dvomov se poraja ob dejstvu, da na kraju ni bila najdena puška, ki je bila ukradena pri Lončariču v Negovi in je uporabljena pri ustrelitvi miličnika. Šele sedem let pozneje so jo našli v reki Muri pri Veržeju, kot je razložil Slavko Lončarič, sin lastnika puške. Po ddr. Rihtariču sedaj obstajajo tri možnosti. Prvi dve, snemanje dokumentarnega filma, snemanje igranega filma, za kar so se že pojavili interesenti, sta realni, tretja – obnovitev sodnega postopka pa je manj verjetna, čeprav bi se po njegovem prepričanju marsikaj spremenilo in „se o Francu Rihtariču ne bi več govorilo, kot o zločincu…“. Avtor knjige in sedaj ne le on, je skorajda prepričan, da je v celotni zadevi veliko „če-jev“ in neznank, zato se daje slutiti, da je Rihtariča rešila UDBA, čigav član je bil in se je skrivno imenoval Franc Žmavc, na njegovi izkaznici pa je bil podpisan sam Aleksandar Ranković. Nekdo je namreč več desetletij po domnevni ustrelitvi Rihtariča menda videl v Kanadi. „Nihče ne zna, kje je bil Rihtarič pokopan, torej nikjer. Tudi njegov oče ga menda ni prepoznal po izvršeni kazni, torej so lahko ustrelili koga drugega ali pa kar kakšno truplo“, je bilo slišati na predstavitvi knjige.






















