V cerkvi sta jih sprejela župnik Marjan in župan Milan, v šoli pa ravnatelj Aljoša
Vsako pomlad in poletje, med drugimi dogodki in prireditvami, zaznamujejo tudi prisrčna in čustvena srečanja in druženja nekdanjih sošolcev, bodisi iz osnovne ali srednje šole. Spomini na desetletja nazaj, ko so še bili veliko mlajši in so skupaj gulili šolske klopi, so vedno prijetna in zanimiva, marsikje ob vnovičnem „spoznavanju“ kane tudi kakšna solza. I nekaj takega je bilo tudi na srečanju sošolcev, ki so v Benediktu v Slovenskih goricah, pred 60 leti zaključili tamkajšnjo osnovno šolo.
Na prijetnem srečanju, pod sloganom: Od bosih nog do sivih las, je 11 od nekdanjih 21 sošolcev, ki so v šolskem letu 1963/64, najprej obiskalo sedanjo osnovno šolo Benedikt, ki je šest desetletij pozneje bistveno sodobnejša in lepša, kot je bila v njihovem času. Zanj je kljub vsemu takratna šola bila najlepša na svetu, spomini pa nepozabni. Same dedke in babice, rojene davnega leta 1949, ki so po uspešnih poslovnih karierah, v zaslužnem pokoju, je v šoli sprejel aktualni ravnatelj Aljoša Bedrač, ki je predstavil današnjo šolo in z zadovoljstvom ugotovil, da v šoli klub demografski krizi na podeželju, dejal, da nimajo upada otrok. Nekdanji sošolci so obiskali tudi cerkev sv. Treh kraljev, kjer sta jih sprejel domači župnik in dekan Marjan Rola, ter župan Milan Repič, kateri jih je pozdravil tudi v obnovljenem župnišču oz. protokolarnem objektu, kjer se izvajajo poroke in druge svečanosti.
Prijetno srečanje, na katerem so se poklonili spominu osmih preminulih sošolcev, so zaključili v Gostišču na kmetiji Kaučič z nastanitvijo v Trsteniku, kjer so ob obloženih mizah obujali spomine na preteklost. Tam smo tudi izvedeli, da je v generaciji, ki je pred šestdesetimi leti končali osnovno izobraževanje bilo 21 sošolcev. Od teh se je 11 udeležilo srečanja, dva pa sta se iz zdravstvenih ali drugih razlogov opravičila, osem pa jih je že preminulo. Kot nam je zaupal eden izmed organizatorjev srečanja Janez Erjavec, je to bila prva generacija OŠ Benedikt, kjer so vsi nadaljevali šolanje v kakšni oklicni ali splošni srednji šoli, nekateri pa so se izobraževani tudi na višjih ali visokih šolah. Večina jih je delalo in živelo po Slovenskih goricah in Štajerskem sploh, nekateri pa tudi po drugih delih Slovenije ali v tujini. Najdlje, v avstralskem Sydneyu, živi Ivanka Krempl (rojena Setnikar), ki se je tudi udeležila tokratnega srečanja.
