Nežika in Leopold Alenc, ki sta se zaljubila že ko sta sedela skupaj pri verouku, v družbi najdražjih, obhajala diamantno poroko
Zelo veselo in razigrano je bilo minulo nedeljo v Benediktu in okolici, kajti zbrali so se številni svatje, več kot 60 jih je bilo, ki so bili priča vnovičnemu poročenemu slavju, tretjemu odhodu Nežike in Leopolda Alenca z Negovskega Vrha pred matičarja in pred oltar. Najprej je benediški župan mag. Milan Repič, v tamkajšnji starodavni mežnariji, zakoncema Alenc, pred pričami, sinom Dragom in hčerko Leo, potrdil 60 let skupnega življenja, nato pa so se vsi skupaj preselili v cerkev svetih Treh Kraljev nad Benediktom, kjer je obred s sveto mašo vodil benediški župnik in dekan Marjan Rola. Tako župan kot župnik sta na račun Neže in Leopolda izrekla veliko lepih besed ter jima zaželela še veliko zdravih let. „Ni bilo vedno lahko, a vendar, sta znala in zmogla vsa ta leta preživeti v razumevanju, spoštovanju in ljubezni. Želimo vama, da tako ostane še naprej in naj vaju spremlja zdravje,“ kot je dejal župan Repič, župnik Rola pa je slavljencema ob tej priliki namenil lep nagovor, v katerem se jima je zahvalil za vse kar sta dobrega storila v življenju.
Nežika Alenc se je rodila 5.1.1943, kot tretja od štirih otrok družine Bratuša, v bližnji Ihovi. Po osnovni šoli, katero je obiskovala v Benediktu, ni imela možnosti nadaljnjega šolanja, zato se je, kaj kmalu, ko je postala polnoletna, v Mariboru pridružila bodočemu možu Leopoldu. Takrat se je zaposlila in šest let delala v MTT, kot tkalka, pozneje pa je bila gospodinja in je skrbela za otroke, saj so nekoč vrtci bili predragi, onadva pa sta imela še dva sina. Leopold je bil rojen nekaj mesecev pozneje, 17.7.1943, prav tako kot tretji od štirih otrok, na Negovskem Vrhu. Bil je sošolec svoje bodoče žene, še več, pri verouku sta sedela skupaj in se že takrat odlično poznala, najbrž tudi že zaljubila. Sam jse je že po osnovni šoli zaposlil v delavnicah prevozniškega podjetja Certus. Poročila sta se 20. oktobra 1962, civilno v Mariboru, cerkveno v Benediktu. Ko se je Leopold leta 1965 vrnil iz JLA (služil je v Leskovcu in Prištini), je nekaj let bil zaposlen v sosednji Avstriji, nato pa se je vrnil v Maribor, kjer se je zaposlil v trgovskem podjetju Koloniale, kjer se je ob delu izučil za poklicnega voznika tovornjaka, in je razvažal artikle po trgovina. Pozneje pa je opravil še izpit za voznika avtobusa ter se je leta 1978 zaposlil v takratnem Certusu. Večinoma je prevažal potnike na relaciji Negova – Spodnji Ivanjci – Gornja Radgona – Benedikt – Lenart – Maribor in obratno. Upokojil se je leta 1998, a mu tudi v pokoju ni dolgočasno, saj se vedno najde kaj za postoriti. Med drugim sta aktivna tudi v Društvu upokojencev Benedikt, redno obiskujeta cerkev in tudi reatlične druge družabne in podobne dogodke in prireditve.
Če se malo vrnemo v preteklost, ne gre prezreti, da sta si leta 1970 kupila hišo na Negovskem Vrhu, v bližini Leopoldove rojstne hiše, kjer preživljata jesen življenja. Res sta doma sama, a v bližini je tudi sin z družino, drugi sin je v Slovenskih Konjicah, hčerka pa na Zgornji Senarski. V zakonu so se jima namreč rodili trije otroci: Milan, Drago in Lea, kateri so si ustvarili družine, in ju obdarili s sedmimi vnuki in vnukinjo Leon, Goran, Marko, Tomas, Simon, Jan in Gašper in vnukinja Saša), oziroma, kot pravi dedek, Sneguljčico in sedem palčkov. Tudi slednji so bili pridni, tako da imata Neža in Poldi že sedem pravnukov (Erik, Liam, Vid, Anej, Tim, Brin in Val). Oba sta še posebej vesela, da ju obiskujejo prav vsi najbližji, imata pa tudi veliko drugih sorodnikov, prijateljev, znancev in dobrih sosedov, s katerimi se družita. Seveda jima čas krajša tudi skrb za ovčke, zajce, perutnino…
Po uradnem delu veselega dogodka, v mežnariji in cerkvi, so se vsi skupaj odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno Komarnico, kjer je svoje dobrote ponuja družba Gostinstvo in turizem Breznik. Ob odlično obloženih mizah, med katerimi je bila tudi torta, katero je spekla edina vnukinja Saša (Sneguljčica) se je pravo slavje šele začelo in je ob glasbi, zabavi in plesu, trajalo dolgo v noč. Zanimivo je omeniti, da so poleg „uradnega“ ansambla Veseli Jurovčani iz Jurovskega Dola, nastopil tudi ansambel Udar iz okolice Slovenskih Konjic pri katerem nastopa Nežin in Poldijev vnuk Jan Alenc. A tudi to ni bilo vse, saj so zraven s svojimi inštrumenti zaigrali še štirje njuni pravnuki: Erik, Vid, Tim, Val.
