Tradicionalna kmečka gradnja in lepo vzdrževana hiša je okras kraja
V stotih letih se marsikaj spremeni: ljudje umiramo, spreminja se narava, spreminja se način gradnje hiš in gospodarskih poslopij, ostajamo pa ljudje, ki vse to spremljamo in spreminjamo. Tisti starejši se bodo gotovo spomnili pogleda na pokrajino in vasi kjer so se »belile« hiše in hiške, ki so bile večinoma »cimprane« in krite s slamo. Teh danes ni več, kajti nadomestili so jih v modernem slogu grajeni domovi, se pravi hiše, ki se ne razlikujejo od »mestnih«. V preteklosti so zidane hiše na deželi, ki so bile pokrite z opeko, zidali le bogatejši kmetje. V »središču« Spodnjih Ivanjcev v občini Gornja Radgona, na križišču regionalnih cest v smeri Maribora, Ptuja in Gornje Radgona, stoji znamenita Slogovičeva hiša, ki letos praznuje 100. letnico obstoja. Hiša je po zaslugi vsakokratnih lastnikov, sedaj zanjo skrbi že 4. generacija, dobro vzdrževana je tako okras kraja ob hiši pa se zaustavljajo mnogi mimo vozeči in občudujejo nekdanji sistem gradnje.
O njeni gradnji in namembnosti nam je Rudolf Slogovič, ki je s sestro Marijo in sinom Andrejem solastnik hiše, povedal veliko zanimivega, kar je vredno zapisati, tem bolj, ker malokdo vé toliko o zgodovini hiš in domačij, v kraju Spodnji Ivanjci, kot naš sogovornik. »Koncem devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja so imeli ivanjski kmetje svoje hiše v glavnem že zgrajene iz doma izdelane opeke, torej zidane, pri katerih je prevladal podoben način gradnje in razporeditev prostorov: kmečka hiša je imela največkrat prednji in zadnji (dvoriščni) vhod v notranji hodnik, iz katerega je bil dostop v kuhinjo, prednjo-veliko in zadnjo sobo (hiško), malo sobo (štubl), shrambo (kamuro) ter še dostop na podstrešje in tudi v klet. Takó grajene hiše so, okrog leta 1920, so v Spodnjih Ivanjcih bile (domača imena): Lešjakova, Lasbaherova, Senčarova, Šafaričova, Ciprožova, Vebaričova, Sotlarova, Polakova, Slogovičova, Breznikova, Klemenčičova, Vidova in še katera. V tistem času sta izstopali Trstenjakova hiša, zgrajena leta 1910 in deset let kasneje zgrajena Slogovičova, saj sta bili obe zgrajeni v meščanskem slogu in s fasadnimi štukaturami. Ko je leta 1910 h gradnji nove velike hiše pristopil kmetovalec Anton Trstenjak, je ob tej priliki sosedu preko ceste, Lasbaherju, dejal: »Jaz bom zgradil hišo, iz katere bom lahko gledal prek tvoje«.
Anton Slogovič (1885-1949) se je rodil v sosednjem Grabonošu. Po poklicu je bil trgovec, njegova žena Marija, roj. Kalina, pa gostilničarka. Kasnejši sosed Družovec jima je prodal del zemlje, ki je mejila na cestno križišče in na kateri sta si zgradila hišo z gospodarskim poslopjem. Imela sta tudi manjšo kmetijo, hišo pa sta zgradila z namenom, da bo v njej poleg bivalnih prostorov še trgovina in gostilna. Lokacija hiše je bila zelo premišljeno izbrana, saj je stala (in še sedaj stoji) v samem križišču cest, ki vodijo: severno proti Gornji Radgoni, jugovzhodno proti Ptuju ter južno proti Sveti Trojici in dalje Mariboru. Visokopritlična hiša je bila skoraj v celoti podkletena in s petimi ločenimi prostori, med drugim tudi s posebnim prostorom za shranjevanje ledu, imenovanem »ledenica«. Iz dvorišča so vodile stopnice na zunanji hodnik (gang), zatem v notranji hodnik in nato v kuhinjo, shrambo, v dve spalnici ter tudi v gostilno, iz nje pa v trgovino s skladiščem. Za stranke je bil vhod iz prednje, cestne strani, v trgovino se je vstopilo le iz gostilniškega prostora.
Kot posebno zanimivost (še je ohranjen) velja omeniti »leseni hladilnik«, kateri je stal v gostilni in je služil za hlajenje pijač v letnem času, saj elektrike v Ivanjcih vse do leta 1952 ni bilo. V tistem času so take hladilnike izdelovale specializirane mizarske delavnice, ena takih je bila v Mariboru. Bil je na visokih nogah (cca 1 meter) in je imel dve hladilni komori z vrati, ki ju je ločeval zaprt vmesni prostor za vstavljanje ledu od zgoraj. Komore so imele dvojno steno, medprostor pa je bil oblečen s cinkasto pločevino in povezan s posodo za led. Led se je počasi topil v hladno vodo, ki je krožila po medprostoru in tako ohlajala notranjost komor ter posredno pijače v njej. V tistih časih se je največ prodalo jabolčnika, zaradi cene pa manj vina in v sezoni tudi piva.
Trgovina je bila tipično podeželska, z mešanim blagom in je zadovoljevala takratne potrebe krajanov po osnovnih živilih (sladkor, sol, kava, začimbe), petrolej za razsvetljavo, metrsko blago, razni material za gospodinjstvo in gospodarstvo, material za različne poklice kot so takrat bili: krojači, čevljarji, mizarji, kolarji, sedlarji itd. Kupec je lahko tudi naročil blago, ki ga ni bilo v redni prodaji. Poleg trgovine in kmetije je Anton Slogovič od okoliških kmetov odkupoval tudi les, sadje in drugo blago za nadaljnjo prodajo. V upravljanje je prevzel vaško mostno tehtnico, ki je stala v neposredni bližini. Med obema vojnama je nekaj časa v prizidku gospodarskega poslopja delovala tudi pošta, v času izgradnje električnega omrežja pa je bilo v tem prostoru rajonsko skladišče Elektro podjetja. Po drugi svetovni vojni je gostilna in trgovina delovala do leta 1948, ko je država z zakonom ukinila delovanje trgovin v privatni posesti. Leta 1952 sta postala gospodarja Anton (Janko) Slogovič in njegova žena Marija, roj. Partlič, ki je ponovno odprla gostilno in jo vodila do upokojitve, leta 1974, kasnejši nasledniki se pa za gostinsko obrt niso več odločili.
