Zgodba iz soseščine: Marija Vogrin (Andrenci, Cerkvenjak)
Pred dnevi je prejela Občinsko “Zahvalo” župana ,za dolgoletno, ljubiteljsko aktivno ustvarjalno delo, na področju kulture, 85 – letna gospa Marija Vogrin. Na dan podelitev nagrad zaslužnim nagrajencem, iz občine Cerkvenjak, ki te dni praznuje svoj 25. občinski praznik je bil polepšan nedeljski dan, tudi omenjeni zaslužni nagrajenki Mariji.
V nekaj stavkih, bi želel bežno predstaviti njeno, več kot 7 desetletij volontersko aktivno ljudsko umetniško ustvarjalno pot. Kot deček, ko sem bil še ministrant v naši farni cerkvi Sv. Antona, se spomnim, tam v 50/60-ih letih, kot izjemno nadarjene, cerkvene pevke. Takratnega cerkvenega zbora je bil vodja orgulist, glasbeni pedagog, pokojni gospod Jakob Mohorič. Prav on je v Mariji takrat še mladi deklici videl, ter odkril glasbeni talent. Kot instruktor jo je uvajal v igranje cerkvenih orgel, ki so bile še na tako imenovani meh, na “nožni pogon”. Po smrti Jakoba, je za cerkvene orgle sedel njegov brat, gospod Ignac Mohorič. Tudi on je nadaljeval z instrukcijami, tako, da je Marija potem že samostojno sedla za orgle in spremljala pevski cerkveni zbor dolga leta. Naj omenim, da je vmes bil orgulist tudi talentiran glasbenik gospod Janez Firbas (Cirilov Janez),ki pa je v nekem obdobju vodil tudi tamkajšnjo godbo na pihala, kot tudi omenjena Jakob in Ignac Mohorič. Ta pa je delovala daljšo dobo pod okriljem domačega PGD, ter pozneje, pod KUD Jože Lacko Cerkvenjak.
To je bilo obdobje, ko so cerkveni pevci prišli v slučaju pogrebov, tudi skupaj z duhovnikom na dom pokojnega, da bi opravili pogrebne obrede in se dostojno poslovili od pokojnih. Veliko krat je, med cerkvijo, kamor so na vprežnem mrliškem vozu s konji pripeljali krsto, bila 8 km dolga, še makadamska in veliko krat blatna pot, po teh hribih in dolinah. Teh poti, solza ter žalosti, je skozi leto bilo kar nekaj. In vse te poti je s svojo pevsko skupino prepešačila tudi, kot zborovodkinja Marija. Tudi v dežju in blatu, mrazu ter še nekoč visokem snegu, kot tudi poledenelih kolovozih, kot mašnih peš poteh. Takrat ni bilo prevoznih sredstev na razpolago. Eno obdobje sem te poti doživljal z pevkami in pevci skupaj, tudi kot uradni fotograf jaz.
Da se vrnem nazaj, moram omeniti trud in aktivno delo v domačem kulturnem društvu. Marija Vogrin je bila tudi zborovodkinja pevskega mešanega zbora, ki je deloval v sklopu omenjenega KUD-a. Ob vseh domačih prireditvah je zbor, pod njeno taktirko nastopal, na domačih odrskih deskah. Gostovali so tudi izven domačega kraja. Udeleževali so se številnih pevskih revij, ter drugih nastopov, ob različnih priložnostih. Skratka Mariji gre vsa zahvala, da je prispevala, s svojim požrtvovalnim, ustvarjalnim delom, svoj bogat prispevek, tudi k ohranjanju in s pesmijo bogatenju kulturne dediščine . Pa so nekateri, ki bi to ne smeli, pozabili na ves njen vložen trud. Kot v nekem društvu domačega kraja, tako žal tudi za zaprtimi vrati neke druge hiše ,ki bi naj skrbela za življenje, ohranjanje ter razvoj kulturnega življenja, na nekem določenem območju, ali regiji.
Se boste verjetno vprašali, zakaj neki sem se tako “razgovoril” ?
Prav za to, ko sem vedel in iz pogovora nagrajenke Marije, ki je prejela “Zahvalo župana”, spoznal kako zadovoljna in srečna se je počutila, ob tej zasluženi pozornosti. Skromna, takšna, kot je bila skozi svoje življenje, že iz otroških let. Vsak, ki jo pozna, je pri sebi začutil, da si je aktivna, ter marljiva Marija zaslužila tudi kakšen grb občine Cerkvenjak, ki jih podeljujejo ob vsakem občinskem prazniku. Verjamem, da bi ga opravičeno bila deležna, ko bi se le kdo ozrl nazaj v njen vložen trud in prehojene poti. Na vložen čas, kot ljubezen do glasbe, ki jo nam je delila, s svojimi pevkami, pevci v pevskih zborih. Tudi darovanih mašah; od sv. krstov, novoporočencem, jubilejnim porokam…vse tja do poslednjega slovesa naših dragih. Sem iz generacije, ko so nam cerkveni pevci v domači farni cerkvi Sv. Antona, rekrutom – nabornikom, ki smo odhajali na obvezno služenje vojaškega roka, v daljne kraje in mesta bivše skupne domovine, po maši zapeli slovo. Nam mladim fantom je zastajal dih in ni ga skoraj bilo, da bi se mu ne zalesketala svetlo bleščeča solza v očeh.
Ob požetem bučnem aplavzu od občinstva v dvorani kulturnega doma, pa so se tudi Mariji Vogrin, zalesketale solze sreče v njenih očeh. Istočasno pa je dvignila desnico, ter veselo pomahala s podarjenim šopkom rož. Bilo je čutiti, kakor, da nam v dvorani podarja spet šopek v kitice spletene zveneče pesmi. Hvala vam gospa Marija! (I.L.L.)
Fotografije: Ivo Lorenčič Loren