Žalostna zgodba invalidnega 43-letnega Roka Rečnika Ravbarja s Koroške, ki vse življenje hodi po trnju, sedaj pa skuša pomagati drugim
Roki Rečnik Ravbar, rojen na božič pred 43 leti (25.12.1976), iz Slovenj Gradca, gotovo sodi med tista zemeljska bitja, ki jim boginja Fortuna ni bila niti malo naklonjena. Kot pravi mučenec se je rodil mami Jolandi, ki je že desetletja na drugem svetu, na Koroškem, kjer je živel le prva štiri leta svojega bednega otroštva. Po dvajsetletnem životarjenju in trnovi poti na Primorskem, se je kot 24-letnik vrnil na Koroško. Sam pove, kako mu ni težko, da je preživel vse golgote tega sveta, saj je tako postal „trdna osebnost, ki je sedaj svoj na svojem“ in se bori zase in za druge. Najbolj vesel je, da že sedem let v Slovenj Gradcu ima lastno stanovanje, vmes pa je od svojega četrtega, do 36. leta, živel na Stari Gori, v Vipavi, Ravnah na Koroškem, Dravogradu… Rodil se je s hudo cerebralno paralizo in že pri štirih letih končal na Oddelku za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora na Goriškem, kjer je preživel svoje predšolsko obdobje. Pri osmih so ga preselili v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava (Zavod Vipava) in tega obdobja, ki je trajalo 16 let, se ne Roki ne spominja po ničemur lepem.
Ko je šel iz vipavskega zavoda, bil star 24 let, je šel k mami na Koroško, ki je takrat imela svojo drugo družino. Kljub vsemu je tri leta ostal pri mami, a sedaj pravi, da tega ni zdržal, ker je želel biti svoj na svojem. Dobil je začasno stanovanje – garsonjera v Ravnah na Koroškem, preko Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (Zavod Črna). Po še treh letih je Roki šel v Stanovanjsko skupino Zavoda Sonček na Svetem Duhu pri Dravogradu. Pred sedmimi leti pa je šel na samostojno pot, saj je v Slovenj Gradcu dobil lastni stanovanje. S statusom ljudi nesposobnih za delo prejema nadomestilo dobrih 700 evrov, kar ni veliko, a „če živiš skromno se lahko živi tudi s 700 evrov. Največ hodim peš, imam tudi avtomobil, katerega vozi prijatelj. Sicer imam veliko prijateljev ne le na Koroškem, temveč tudi širše po Sloveniji. Zdrav sem, razen cerebralne paralize in živim čisto normalno svoje življenje, kot vsi drugi ljudje. Sam sem marsikaj dal skozi življenje in vem kaj so težave in problemi, a me je vse to še bolj utrdilo, da se še naprej borim“, pove skromni a tudi zelo zgovorni fant.
Vedno si je želel ustanoviti društvo za pomoč drugim ljudem in ko je spoznal v Sloveniji zelo znano Alenko Čurin Janžekovič iz Prlekije (Alenka, o kateri smo večkrat pisali, ima že od rojstva neozdravljivo bolezen – sindrom Morquio, ki povzroča razpadanje kosti, kar strašno boli, op.p.), je ustanovil Društvo Zadnja pot, ki je uradno bilo registrirano 15.1.2019. „Gre za društvo, kjer se borimo za uzakonitev evtanazije v Sloveniji in v ta namen ozaveščamo ljudi po vsej državi. V društvu nas je 12, in tako pokrivamo vso državo. Državljanom žalimo povedati, da evtanazija ni nekakšen bau bau. To društvo sem ustanovil zato, da bi tudi nas, navadne ljudi, politiki in stroka slišali in morda celo uslišali. Zdi se mi več kot katastrofalno, da v 21. stoletju protibolečinske (paliativne) oskrbe v naši državi niso deležni vsi. Najmanj jo dobijo ljudje na podeželju, zato mnogi še vedno umirajo in umrejo v hudih bolečinah.“, pove Roki, ki je sicer ustanovitelj in predsednik Društva Zadnja pot“, ki dodaja, kako je prijateljico Alenko, s katero se borita za uzakonitev evtanazije, poznal že prej, a ko jo je nekoč videl po televiziji, je vedel, da sta si po razmišljanju zelo blizu. „Vsak sam se lahko odloči ali bo živel in moj namen je,da bi to uzakonili. Občutki so dobri, upam da bomo uspeli, samo moramo vztrajati. Seveda tukaj ne gre za to, da bi se vsi povprek evtanazirali. Če ima nekdo tumor ali kakšno drugo hudo bolezen, katerega se ne more pozdraviti in če si želi umreti, zakaj mu se to ne bo omogočilo. Trpljenje je bistveno huje, kot če bi se razbremenili sami bolniki in tudi njihovi svojci. Tudi sam sem šel skozi nekoliko drugačen pekel in vem kaj je to“, razlaga Roki Rečnik Ravbar, ki v zadnjih letih veliko piše.
In po kar nekaj pesniških zbirkah in literarnih zgodbah, ki se nanašajo predvsem na njegove prijatelje, mamo ipd., je najbolj odmevna njegova zadnja knjiga z naslovom: Šel skozi pekel in premagal, kjer je opisal najbolj črne dneve svojega žalostnega življenja. „To je vse kar se mi je dogajalo v zavodu Vipava. Ne da se z besedami opisati, kaj vse se je v Vipavi dogajalo različnim invalidom, ki tam živijo ali pa so živeli. Če nisi bil pravočasno v postelji, so te kaznovali, da si moral preživeti noč v temu na podstrešju, kar se je meni pogosto dogajalo. Če se je kdo slučajno polulal so te slekli do nagega in s palico po ta zadnji… Bilo je še veliko žalostnih primerov o katerih težko govorim. Po drugi strani sem vesel, da se je to dogajalo, saj sem tako postal borec in se osamosvojil. To je bila moja največja želja, da bi šel samostojno pot, kar mi je na koncu uspelo“, pove Roki in dodaja, da se je stanje v zavodu Vipava gotovo že spremenilo, saj naj bi se večina njegovih „vzgojiteljev“ in drugega osebja že upokojila ali pa jih več ni med nami. To kar se je dogajalo njemu in njegovim „sovrstnikom“ se nikomur ne bi smelo dogajati. Dodaja tudi, da je v samozaložbi izdal pesniške zbirke: Moje sanje, Pokukaj in prisluhni, ter Od srca do srca. Tukaj so tudi zanimive in predvsem žalostne zgodbe: o prijatelju, ki ga je izgubil, pa: Življenje po življenju, Veze, prijateljstvo, Mami v spomin, Moje življenje, Ptički, Prijateljeva pot skozi življenje, Maca… „Največjo prodajo sta zabeležili zgodbi: Mami v spomin ter Šel skozi pekel in premagal“, pove naš sogovornik Roki, ki se je skupaj z Alenka, še eno veliko borko za pravico do dostojanstvenega slovesa, še v začetku letošnjega marca udeležil okrogle mize, ki jo je organiziralo Društvo Srebrna nit pod taktirko Biserke Marolt Meden. Gostila jih je UK v Mariboru, kjer so v Glazerjevi dvorani govorili predvsem o (ne)sprejetju Zakona o dolgotrajni oskrbi…Alenka je sicer vesela, da se je Roki spomnil njanj, ko je ustanavljal društvo, s katerim bi širil večje zavedanje o pravici odločanja o lastnem dokončanju življenja oz. o zakonu o dostojanstvenem dokončanju življenja“, pove Čurin Janžekovičeva, ki je tudi druge ljudi povabila, da se pridružijo v društvu in jih podprejo, saj „to nič ne stane!“
Mimogrede, v Sloveniji v povprečju vsak dan umre okoli 60 ljudi in mnogi izmed njih, ko so v hudih mukah si želijo dostojne smrti ne trpljenja. Znano je tudi, da si večina ljudi, ko se jim bliža zadnja ura, želijo predvsem, da bi se na zadnjo pot podali v krogu družine, če jo imajo, a žal veliko več kot polovica jih umre v bolnišnicah ali domovih starejših, mnogi so ob smrtni uri sami in preštevilni gredo na zadnjo pot v bolečinah. Zato se mnogi zavzemajo za zakonito možnost evtanazije. Zaradi tega je Roki s somišljeniki tudi ustanovil društvo Zadnja pot, kjer kot dodaja Roki želijo predvsem, da „se čim prej sprejme zakonodaja, ki bo vsakemu posamezniku naše države omogočila, da se bo lahko sam odločil, kdaj bo ob hudih bolečinah ter neozdravljivi bolezni končal svoje življenje s pomočjo evtanazije.“
Foto: Osebni arhiv in Nebojša Tejič