Čeprav je v devetem desetletju Negovčan postori marsikaj, ne le iz bakra, temveč tudi iz šibja, slame…
V še ne tako davni preteklosti je bil poklic velika vrednost. Do njega pa ni bilo lahko priti. Posebno težko so do uka pri mojstru prišli podeželski otroci. Mnogi kmetje, pa tudi manjši posestniki, so svoje otroke po osnovni šoli zadržali doma, da so na ta način imeli pri sebi zastonj delovno silo. In prav nekaj takega se je zgodilo tudi našemu sogovorniku Antonu Lončariču iz Negove, ki se je rodil med 2. svetovno vojno, leta 1942. Po končani osnovni šoli je delal na manjši posesti svojega očeta. Želja po osamosvojitvi ga je prisilila, da si je našel delo. Sicer pa nam je o tem povedal: „Po drugi svetovni vojni, ko sem odraščal, so šli le redki podeželski otroci v šole ali za vajence. Pri hiši smo bili štirje sinovi. Od teh so starši poslali v srednjo šolo za učitelja le brata Karlija, ki je bil najmlajši. Mi starejši jaz, brata Slavko in Maks pa smo delali na posesti. V tistem času ni bilo lahko priti do redne službe. Kot prvi je od hiše odšel brat Slavko, ki je sčasoma odprl kleparsko obrt. Ko je zaposlil prvega delavca sem bil jaz tisti, ki sem pri njem dobil delo. Delal sem pomožna dela, ob delu pa sem se izpopolnjeval. Tu ne morem mimo kleparskega mojstra Viljema Diblčarja iz Gornje Radgone, ki mi je dal veliko kleparskega znanja, za kar sem mu še danes hvaležen. V štiridesetih letih dela pri bratu, sem napredoval do skupinovodja, saj obvladam večino krovsko kleparskih del, ki mi jih je zaupal. Pri njem sem dočakal pokoj. Moram pa reči, da je s plačevanjem prispevkov poskrbel, da imam na stara leta primerno pokojnino, za kar se mu zahvaljujem.“
Čeprav je Anton opravljal vsa dela, ki so bila zaupana njegovemu bratu Slavku, kot podjetniku, se je Anton specializiral za delo z bakreno pločevino. Tako je opravljal dela pri »oblačenju« cerkvenih zvonikov z bakreno pločevino. „Delo na višini mi ni delalo težav, saj sem z lahkoto premagoval strah pred višino. Delo za bakreno pločevino, pa se je sprevrglo v moj konjiček,“ pove Anton, ki je tako že nekaj let v pokoju, a si krajša čas z delom na mali, štiri hektarski kmetiji, Kot pravi za težja dela poskrbijo »ta mladi«, ki jim ni mar da bi zemlja zarastla, zato jo, ob redni zaposlitvi, tudi vzorno obdelujejo. V hlevu še redijo nekaj govedi. Čeprav je naš sogovornik v pokoju, ne miruje. Ob delu na zemlji, mu je v veselje, če kaj ustvari v svoji priročni delavnici, ki se nahaja v sklopu gospodarskega poslopja. „Tu se dobro počutim, saj svobodno ustvarjam izdelke iz bakrene pločevine. Ker v službi ni bilo časa za izdelavo drobnih okraskov iz bakrene pločevine, to sedaj počnem doma. Imam nekaj ročnega orodja za izdelavo kleparske galanterije. Pri tem delu ne smem gledati na uro, kajti takrat bi bil izdelek predrag. Večino izdelkov, ki jih izdelam, podarim prijateljem. Mnoga slemena hiš krasijo moji izdelki, ki niso nikoli enaki. Včasih izdelam petelina, včasih štorkljo, kakor mi veleva duša.“ Da so njegovi bakreni izdelki zares ponos mojstra, ki se ni nikoli uradno učil, je vidno tudi na naših posnetkih.
Anton ni samo klepar, pač pa tudi pletilec košev iz šibja. Te izdelke ustvarja pozimi. Zanimivo je, da zna izdelati tudi košare iz slame. Povedati pa moramo, da je v družini sloga, saj vsi, ki živijo pod eno streho, složno poprimejo za vsa dela, ki so potrebna za vzdrževanje njihovega doma in posesti. To se vidi tudi po urejenosti doma. Anton pa še ima posebno dobro lastnost, da ohranja stare predmete, ki so nekoč služili pri delu na malih kmetijah. Nikoli ne veš, kdaj ti dobro pride, kot pravi. (L.K.)
