Nekoč je, ob župniku in učitelju, kovač dejansko bil „gospod“, danes pa kovači in kovaški poklic izginjajo
Dandanes, ko skoraj kot po tekočem traku izginjajo različni poklici in s tem obrti, ki so nekoč pomenile življenje mnogih družin, je zanimivo srečati človeka, ki se trudi ohranjati tovrstno tradicijo. Mednje zagotovo sodi tudi Roman Šafarič, z Dragotinskega Vrha, v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Pri njem se je tudi danes pogosto sliši zvok udarjanja kladiva v nakovalo. Tudi ob našem naključnem obisku je Roman v kovačnici zakuril kovaški ogenj in na nakovalu koval razbeljeno železo. Kljub temu, da z razbeljenim železom moraš hitro končati, je prijazni gostitelj, ob vstopu v kovačnico, odložil kladivo in nas stekel je prijazen pogovor z gospodom kovačem. Ta pa je takoj imel svojo verzijo, saj je dejal, da so kovačem nekoč dejansko govorili „gospod“, a le takrat, ko je bil kovač na vasi, ob učitelju in župniku, zares gospod. To predvsem zato, ker je vsaka hiša ali gospodinjstvo potrebovalo kovaške usluge.
Še ne tako dolgo nazaj je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija. Brez kovača si ni bilo mogoče zamisliti kmetovanja, kajti skoraj vsi pripomočki so bili delo kovača. Pri tem kaže omeniti, da so tedaj ljudje na vasi bili v veliki meri odvisni tudi drugih od rokodelcev: kolarjev, mizarjev, pletarjev košev, slamo krovcev, zidarjev, sedlarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj…Žal, večino, če ne prav vse, te poklica je uničila industrija in sploh tehnološki napredek. Še najdalj so se obdržali kovači. Toda tudi ti so zelo redki, le tu in tam najdemo kakega, ki še zna sukati kladivo ob nakovalu. Eden takih je naš tokratni sogovornik, 60 – letni Roman Šafarič, ki nam je o svojem kovaškem poklicu povedal: »Izhajam iz kovaške družine, kajti oče Roman je bil tudi kovač, saj je leta 1955 na tej mali kmetiji, odprl kovaško obrat. Ker ni imel mojstrskega izpita ni smel imeti vajencev, zato sem se jaz šel učit k kovaškemu mojstru Francu Kocuvanu, ki je imel kovačijo v Sovjaku. Pri njem sem dobil potrebno znanje iz tega poklica. Moram pa povedati, da sem veliko znanja dobil pri očetu, ki je opravljal zahtevnejša kovaška dela. Po njem sem, leta 1982. prevzel obrt in jo vodil vse do invalidske upokojitve. Po težki bolezni sem se, leta 2005, upokojil. Veliko let je delavnica samevala, saj sem bil nesposoben prijeti za kladivo v roke, sedaj pa spet malo.«
Vstopit v njegovo kovačnico, je sicer pravi užitke. Vse je tako, kot je bilo pred mnogimi leti. Povsod polno železja, kovačnica pa črna, kot je bila več kot pol stoletja. Kot nam je povedal, če bi jo prebelil, bi ne bila več kovačnica. Tudi »nered« sodi v ta poklic. Tega ustvarijo razni kovinski izdelki, ki so odloženi, za »vsak slučaj«. Kovač ničesar ne zavrže. Kot nam je povedal Roman, je že njegov oče dejal, da „po sedmih letih vse prav pride.“ Ko smo se ozirali po kovaškem orodju, smo naleteli na mnoge stare kovaške pripomočke, brez katerih bi kovač ne mogel delati. Ob kovaškem kladivu, je najpomembnejšo nakovalo in kovaški primež, kateremu pravijo »šraufštok«. Ko kovač kuje železo na nakovalo potrebuje tudi razna druga kladiva in različna klešča ipd. Pokazal nam je Roman tudi serijo »šnajcagov«, priprav za rezanje navoja, ki ni bil metrični ali »vidvordov«, pač pa original kovaški. Ob vsem starem kovaške orodju, se nahaja v kovačnici že veliko sodobnih pripomočkov. Tako je v kotu postavljeno staro mehansko vzmetno kladivo, ki ga poganja elektrika, kotne brusilke, stabilni vrtalni stroji, varilni aparat s plinom in še kaj. Tudi kovaški ogenj več ne prepihuje s kovaškim mehom, pač pa z ventilatorjem.
Na vprašanje, zakaj, kljub težki bolezni, še zahaja v kovačnico, Roman pove, da je njegovo kovaško delo dejansko prekinila bolezen, a kljub temu „človek, ki je z veseljem predan poklicu, težko opusti svoj poklic. V delavnico se odpravim, samo zato, da mi mine čas. Ker kovačev ni več, me mnogi prijatelji prosijo, da jim kaj naredim, popravim. Kolikor zmorem jim ustrežem. Kot je znano od dela ne postane nobeden bogat, a si z mojim kovaškim delom polepšam marsikateri dan.“
Omeniti kaže, da mu ob strani stoji žena Ksenija, ki po potrebi prime za težko kladivo. Ob slovesu je omenil, da je z njim Šafaričeve kovačije konec, kajti v družini so se jima rodile le tri hčerke, vnuki pa se gotovo ne bodo podali v kovaške poklice.
Ko pa je oče predal kovaško obrt sinu Romanu, se je posvetil kmetovanju, na 6 ha veliki posesti, zato so vedno imeli nekaj glav goveje živine ter nekaj prašičev. Danes imajo še le kakega prašiča za lastne potrebe, ob tem pa koze, zajce, kokoši, race. Vse to le za lastne potrebe. Imeli so tudi vinograd, a so ga izsekali, saj piti, zaradi zdravja ne smejo in je tako obdelava vinograda »jalova«…
Fotografije: Ludvik Kramberger