Vsestranski Edi Leskovar, oče znamenitega mlina na veter na Stari Gori, mojster kolarskega poklica, obeležil 80 let življenja, od česa je več kot 60 tudi gasilec
Ko je pred dnevi svoj okrogel življenjski jubilej – 80. rojstni dan, smo lahko dodatno spoznali, da je Edi Leskovar doma s Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici, izjemno cenjena in spoštovana osebnost v tem delu Slovenskih goric in tudi veliko širše. Njegov okrogel življenjski jubilej je povezan tudi z nastankom nekdanje skupne države SFRJ, saj se je rodil prav v času, ko je na 2. zasedanju Avnoja „rojena“ država od Triglava do Vardarja, 29.11.1943. Ob tokratnem praznovanju okroglega jubileja so Edija obiskali mnogi znanci in prijatelji, ki so mu čestitali in zaželeli še veliko zdravih let. Že v zgodnjih jutranjih urah ga je „prebudil“ lokalni ansambel, kateri so spontano sestavil prav za to priložnost, med tistimi, ki so mu prvo voščili pa sta bili delegaciji KO Zveze združenja borcev za vrednote NOB Videm, ter PGD Stara Gora, katerega je Edi član že kar 62 let.
Aktualni in častni predsednik društva Ludvik Budja oz. Anton Klemenčič, sta mu ob voščilu podarila zanimivo „gasilsko uro“, z njegovo fotografijo, kar ga je še posebej razveselilo.
In ker je srečati kolarja, ki bi vam izdelal leseno kolo, velika loterija, smo izkoristili priložnost praznovanja rojstnega dneva, da smo enega najbolj znanih krajanov majhni vasi Stara Gora in najbrž tudi občine Sv. Juriju ob Ščavnici, v jeseni njegovega življenja, nekoliko bolj spoznali. Edi namreč ni spoštovan samo kot »edini« kolar, spoštovan tudi kot občan, krajan, gasilec in sploh kot človek, kar je najbolj pomembno. Ko je bil malo mlajši in bolj pri zdravju, je znal vsakemu, ki ga prosil za pomoč, pomagati po svojih zmožnostih. Veliko srce je razdajal tudi v društvih, kjer je kot aktivni član bil pripravljen sodelovati pri organizaciji prireditev in drugih aktivnosti. To so predvsem PGD Stara Gora, kjer je član več kot 60 let, Društvo starodobnikov Oldteimer Stara Gora in Turistično društvo Sv. Jurij ob Ščavnici. Kot delavnega, prijaznega in poštenega možakarja poznajo daleč naokoli. Pa je potem kaj čudnega, če so mu na dan, ko je praznoval 80 rojstni dan, prišli igrat »budnico«, člani ansambla, ki je bil sestavljen iz domačih glasbenikov prav za njegov rojstni dan, sestavil znani muzikant Branko Novak iz Ženika. Ansambel petih muzikantov, mu je s svojim igranjem čestital za njegov rojstni dan. Ganjen, tudi s solzami v očeh, je na pragu svoje hiše na Stari Gori doživljal globoke občutke, da ga imajo krajani in okoličani radi. Ni treba posebej poudarjati, da se je »ansamblu« iz srca zahvalil. Nekdo pa je poskrbel, da so bili deležno njegove slovesne »budnice«, in čestitke, na družbenem omrežju predvajal v živo.
Edi je nesporno prijazen možakar. Del svojega, v življenju doživetega, nam je zaupal, da zapišemo v besedi. Rodil se je 29. novembra 1943, na Stari Gori, kot se je sam pošalil, na dan, ko se je rodila SFR Jugoslavija. Izhaja iz številne družine od katere še živijo bratje Milan, Oto, Janko in Edi, ter sestra Vera. Že kot otrok je rad imel v rokah kos lesa in iz njega kaj ustvarjal. Oblikovanje lesa mu je bilo dano. Kot je dejal, je les topel za obdelovanje. Zato ni čudno, če se je po končani osnovni šoli šel učit kolarskega poklica pri kolarskem mojstru pri Alojzu Dolinšeku v Presiki, obrtno šolo pa obiskoval v Ljutomeru. Kolarskega poklica se je izučil, ko je kolarski poklic šel v zaton. Ker kolarjev niso več potrebovali, se zaposlil v tedanji Avtoradgoni, kjer so obnavljali lesene konstrukcije starih tovornih avtomobilov in avtobusov. Po nekaj letih dela v industriji se je preusmeril v kmetovanje, saj je v svojih hlevih redil po 500 bekonov. Sedaj, ko je v pokoju, v njegovih hlevih nadaljuje prašičerejo najemnik. Kljub svoji kmetijski dejavnosti, ni mogel mimo svojega kolarskega poklica. V svoji priročni kolarski »delavnici«, je dokler je zmogel, dokler mu je služilo zdravje, oblikoval les, se pravi izdeloval kolarske izdelke. Posebej se je posvetil restavriranju, obnovi, starih kolarskih izdelkov. Njegovo življenjsko kolarsko delo je izdelava lesenih zobatih mlinskih koles in drugega postrojenja v slovitem mlinu na veter na Stari Gori, ki je ednini delujoči mlin na veter v Sloveniji.
O svojem kolarskem delu nam je Edi Leskovar povedal: »V turističnem društvu Sv. Jurij ob Ščavnici, ki ga vodi Edi Sedmak, so v svojem Kmečkem muzeju na Stari Gori imeli strohnelo kolesle, ki je bilo izdelano leta 1898. Okovje koleslja, na njem je vtisnjena letnica izdelave, so želeli oddati na odpad. Prav to okovje, tudi nekaj ohranjenih lesenih delov, mi je služilo za osnovo, da sem lahko izdelal lesene dele kolesla, kot mi pravimo temu luksuznemu kmečkemu vozilu. Kolesle, bargle in lincer vagne, slednjemu pravijo zapravljivček, so imeli le bogatejši kmetje, ki so imeli tudi konje. Z njimi so se vozili po opravkih v bližnja mesta, ob nedeljah in praznikih pa tudi k maši. Ker sem kolar, sem v okovju videl možnost izdelave natančno takega vozila, kot ga je nekoč imel kdove kateri kmet. Izdelava koleslja zahteva veliko kolarskega znanja in spretnosti.«
Edi ima svoj kolarski poklic rad, čeprav ga zaradi zdravja ne more več opravljati. Tu in tam pa za svojo dušo naredi kaj »kolarskega«. V preteklosti je veliko sodeloval z »edinim« delujočim kmečkim kovačem, sedaj je to umetniški kovač, Janezom Mirom iz Grabonoša. Kot učen vozno podkovski kovač, je s svojim kovaškim delom »dokončal«, beri: okoval lesene dele, ki jih je izdelal kolar Edi Leskovar, da so dobili uporabno podobo. Kolar je izdelal lesene dele, kovač pa jih je okoval in je bil tako izdelek uporaben. Vozove, tudi druge priprave in naprave iz lesa in okovane od kovača, je imela vsaka kmetija… (L.K.)
Edi Leskovar je poleg koles izdeloval tudi kankole (Fotografije: Ludvik Kramberger)