Ignac Janžekovič, ptujski graščak v 21. stoletju, si je z nakupom gradu v Brstju kupil, uresničil otroške sanje, zdaj ga, korak za korakom, prenavlja
Dvorec Ristovec (Rüstenau), ki se nahaja v naselju Brstje pri Ptuju, je dokaj redek primerek t.i. vodnega dvorca. Zgrajen je bil v 15. stoletju in ima pisano zgodovino lastništva. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik gradu in posesti ptujski trgovec Franc Hojnik, nato je bila posest nacionalizirana. V njem so po drugi svetovni vojni uredili štiri stanovanja. Grad Ristovec je leta 1989 postal kulturni spomenik v lasti MO Ptuj. Z namenom, da se ohranjajo kulturne, zgodovinske, arheološke, urbanistične, etnološke in umetnostno-zgodovinske vrednote ter zagotovi nadaljnji obstoj, je bil dvorec Ristovec leta 2008 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena na območju MO Ptuj, ki je dvorec na dražbi leta 2020 prodala domačinu in velikemu ljubitelju kulturne dediščine mag. Ignacu Janžekoviču, profesorju biologije in kemije, skoraj sosedu gradu Ristovec v primestnem naselju Brstje. Ta je dvorec svojih sanj na dražbi kupil iz prihrankov. Zanimiv je podatek, da je mag. Ignac Janžekovič skupaj z bratom mag. Marjanom Janžekovičem že pred več kot četrt stoletja pripravil idejno zasnovo za oživitev dvorca, ki jo bo sedaj skušal tudi uresničiti. Ker je po stroki naravoslovec bo rdeča nit oživitve dvorca povezana z zdravilnimi rastlinami, v dvorcu Ristovec pa bi imel sedež tudi inštitut za zdravilne rastline, ki ga v Sloveniji še nimamo. Del dejavnosti bi mag. Ignac rad namenil v izobraževalne namene kot oblika naravoslovnih taborov in delavnic, ki bi privabljali vse generacije. Potekali bi tudi manjši tabori za družine, ki bi se praktično spoznale z ekološkim vrtnarjenjem in vzgojo zelišč. Sedaj je že možen ogled notranjosti dvorca in njegova urejena okolica, mag. Ignac pa ga z veseljem pokaže po predhodnem dogovoru.
Z nakupom gradu so se Ignacu uresničile otroške sanje, vsem je hvaležen za donacije in moralno podporo! Ko je pred dobrim mesecem, v petek, 16.9. ob 19.15 uri, obeležil vesel dogodek, ko je pred 61 leti prišel na svet, je med drugim dejal. „Ravno sem na sredini moje življenjske poti in če Bog da zdravja, bom grad Ristovec v celoti obnovil in mu vdihnil življenje! Za mlade in stare!“ Ignacu, nekateri ga imenujejo tudi ptujski Kosobrin, graščak v 21. stoletju, je nakup gradu Ristovec bila želja, ki je tlela že od otroštva. Pripoveduje, kako se je v šolo sprehajal mimo gradu, njegova domačija je le nekaj sto metrov oddaljena. Že takrat je sanjaril, da bo grad nekoč njegov. Grad, ki je enonadstropna stavba s tlorisom v obliki črke L, je prvič omenjen kot dvor, ki ga je obdajal ribnik. Danes ga voda več ne obdaja, a mnogi ga še poznajo pod imenom Vodni grad, katerega so skozi stoletja dograjevali, menjala se mu je tudi funkcionalnost. Tako ga je plemstvo, natančneje družina Leslie, najverjetneje uporabljala kot lovski dvorec, kasneje pa je nudil prostor tudi domačinom, saj so bila v gradu urejena stanovanja. Tako so mogočni zidovi gradu pisali marsikatero zgodbo, a mogočna stavba je s strani domačinov še spregledana. Ignac prav to poskuša spremeniti.
Poleg za grad, ki ga počasi obnavlja in ureja po svoje, Ignac skrbi tudi za mačke, pri čemur mu pomagajo otroci iz soseske, kateri mucke pocrkljajo, jih tudi nahranijo, vse to pa vestno zapisujejo v dnevnik, ki jih čaka na mizi pred vhodom v grad. Tako Ignacu puščajo sporočilca in obvestila glede muck, ki so toliko kot njegove tudi njihove. In prav to je bistvo gradu Ristovec. Biti del okolja, pritegniti domačine, da kdaj posedajo pod mogočnimi drevesi ob gradu – v ta namen je postavil tudi klopi. Ignac Janžekovič je sicer biolog, kemik, strokovni sodelavec na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Je del univerzitetnega botaničnega vrta, ki ga je pomagal celo vzpostaviti. Z njim diha vse od začetka. Tako pred gradom pogled pritegnejo gredice in vrt. Ta ni le odlično igrišče za grajske mucke, vrt je prava zakladnica rastlin. Na mestu, kjer je danes Ignacov vrt, je bilo nekdaj gospodarsko poslopje, konjski hlevi. Ti so bili pred približno dvajsetimi leti podrti. Za vsak delček gradu in okolice ima strokovnjak za rastline idejo – le malo stran od vrta bi postavil hiške za ekološko tržnico, kakšne na Ptuju še nimajo. To idejo je občina podprla.
Janžekovič je grad na dražbi kupil v času mandata sedanje županje Nuške Gajšek. Pravi, da je za priložnost, za to, da je videla potencial gradu, hvaležen. „Ko sem bil star sedem let, sem hodil po bližnjici čez to dvorišče, sem šel dol s ceste pa čez jarek noter pa tu ven. Drugi sošolci pa so hodili okrog. Tako sem jaz ta grad prvič videl pri sedmih letih. Sem si želel, da bi ga imel, zdaj ga pa imam,“ razlaga Ignac, kako so se mu uresničile otroške sanje. Pove tudi, da so mu posebna strast zdravilne rastline. Zato je vrt začel urejati takoj, ko je odkupil grad. Začel je nabirati zdravilne rastline, tudi strupene, pa aromatične in rastline za zdravila za potrebe farmacevtske industrije. To je njegovo področje dela na magistrskem študiju. To ni vrt, kot smo ga vajeni. Ne le, da je brez potk, iz tal prosto raste plevel. To je čisto nalašč. Plevel pusti zaradi suše, da je zemlja pokrita in izhlapi manj vode. Vrt zato najbrž nikoli ne bo dokončan. Grad je življenjsko delo Ignaca, k temu pa pritiče tudi vrt. Na sredi bo morda kdaj stala kakšna fontana, ki bo obenem zalivala, ali pa skulptura Adama in Eve, ki bi dajala vtis, da ste prišli v rajski vrt. Različnih rastlin, ki rastejo ob gradu Ristovec ni več mogoče prešteti. Med zanimivejšimi je bezeg, ki ima vijolične plodove. Ti so debeli, primerni za sokove, marmelade.
Janžekovič ima na svoji posesti sedem katalp, mladiče velikih katalp, ki so rasle na ptujski tržnici. Namen ima posaditi tudi sadno drevje, stare sorte, pa tudi kakšne novejše. »Te hruške, jablane bi bile nasajane tukaj okrog na nabrežini, ko greš proti jarku na suhem in bi bile, da bi jih ljudje videli, pokušali in bi si lahko vsaki tudi utrgal,« razlaga Ignac, kateremu je grad namenjen za sprostitev, druženje in izobraževanje. Na vprašanje, zakaj je kupil grad, sogovornik pove, da ga je preprosto želel vrniti ljudem. Ga urediti, zasaditi, urediti knjižnico in prostore za druženje. Grad ne bi bil le njegov – prostor bi delil z vsakim, ki bi ga želel videti. Pomemben je tudi izobraževalni namen gradu. Otroci, mladostniki, študenti pa tudi odrasli bi spoznavali različne rastline, sorte ali bi se le zatekli v zeleno oazo nedaleč od mestnega jedra. Tako je na svojem gradu že gostil otroke iz osnovnih šol, ki so med naravoslovnim dnevom spoznavali skrivnosti Ristovca. Letos je tako naravoslovni dan na Ristovcu organizirala OŠ Olge Meglič, otroci pa so naposled lahko spoznali enega izmed skritih biserov Ptuja.
Namen je, da bi grad obiskovali tudi študenti, ki bi lahko med debelimi zidovi tudi bivali. Bivanje bi bilo organizirano kot simbioza – bivali bi brez stroškov, jedli bi pridelke iz Ristovca in Ignačeve kmetije, v zameno pa bi s košnjo ali podobnimi deli pomagali na gradu. Torej je več kot jasno, da je bistvo gradu in graščaka 21. stoletja okolju ponuditi prijeten prostor. Enkrat bo v gradu urejena tudi knjižnica in čajnica, če mu bo le uspelo. Urejene bi imel prostore za učenje, pisanje domače naloge ali le sedenje v miru. „Želel bi, da bi ta dvorec postal raziskovalno, izobraževalno, kulturno in umetniško središče v malem obsegu,“ pravi Ignac in dodaja, da je notranjost gradu raj tudi za ljubitelje zbirateljstva. Posebnost gradu je še prostor za ‘zelhanje’ mesa, pa krušna peč, ki se nadaljuje v kamin. Zanimivo je še podstrešje, na katerem si želi urediti prostor, kjer bi lahko razstavljal kateri izmed ptujskih umetnikov. Med sprehodom po notranjosti gradu opazimo knjige, umetniška dela pa celo krokodiljo lobanjo! Od restavriranega kavča, do herbarija, pa nagačene živali – navsezadnje je šlo za lovski dvorec – vse to je moč opaziti med debelimi zidovi Ristovca…
Gre za pravi mali čudež. Janžekovič, ki trenutno ureja in čisti prostore Ristovca, ima veliko zamisli in idej. Zaželimo mu, da bi jih tudi realiziral, med drugim si želi prostore urediti tako, da bo osrednji del gradu stopnišče, ki v nadstropje poteka po dveh straneh…
Fotografije: Jure Banfi