Pred 135 leti je bil »iznajden« osebni avtomobil, ki ga ni izumil en sam človek, temveč najmanj dva, Daimler in Benz
Glede na vse, kar gor lahko najdemo, niti ne preseneča, da je svetovni splet „oblegan“ od največjega števila ljudi hkrati. Tudi sami smo zasledili, da je letos visoka obletnica iznajdbe motornega avtomobila, zato tudi ta prispevek o zgodovini osebnih avtomobilov, brez katerih si dandanes ne moremo predstavljati življenja. Prispevek je nastal iz internetnega gradiva o osebnih avtomobilih in iz knjižice Etnološka topografija slovenskega etičnega ozemlja 20. stoletja, ki jo je za občino Gornja Radgona v letu 1982 izdal v Ljubljani Fanči Šarf. Po teh zapisih se leto 1886 šteje kot leto, ko je bil iznajden osebni avtomobil. Letos tako mineva 135 let od tega pomembnega dogodka.
Iz omenjenega gradiva izhaja, da osebnega avta ni izumil en sam človek. K njegovemu razvoju je prispevalo svoje znanje več ljudi. Za glavna »ustvarjalca« se navajata Gottlieb Daimler (1834 – 1900) in Karl Benz (1844 – 1929). Na območju sedanje Slovenije se je »pojavil« prvi osebni avtomobil novembra 1898. Lastnik je bil inženir, grof Anton Codelli (1875 – 1954) iz Ljubljane. Ta se je v decembru istega leta s tem avtom popeljal celo od Ljubljane do Gorice. Za pot je potreboval osem ur. Po zapisu takratnih časopisov, Slovenski narod in Laibacher Zeitung, so se ljudje bali Codellijevega in poznejših drugih osebnih vozil; podeželski ljudje so se pritoževali, da avti plašijo živino. Zato so se pred avtomobili skrivali ali pa jih tudi obmetavali s kamenjem. Po povzetju kronistov tistega časa smo zaznali, da je Codelli celo svoj prvi avto zaigral v Nici. Ugotavljamo pa še, da je takrat na našem območju veljal v prometu predpis iz leta 1874, ki je urejal promet s vprežnimi vozili in kolesi, da se je vozilo po levi strani in prehitevalo po desni.
Na radgonskem območju se je pojavil prvi osebni avtomobil okrog leta 1928. Lastnik je bil radgonski mesar Martin Ritonja. V njegov spomin so pred nekaj leti nasledniki v Zbigovcih, zgradili manjšo kapelico. Po letu 1930 so imeli na »našem« območju osebne avtomobile v glavnem trgovci in zdravniki, obrtniki pa so imeli motorje. Iz prej omenjene knjižice Fančija Šarfa še povzemamo, da je iz Gornje Radgone proti Ljutomeru začel v letu 1932 voziti prvi avtobus in proti Mariboru (seveda preko Spodnjih Ivanjcev) leto pozneje. Tik pred drugo svetovno vojno je pričel iz Gornje Radgone za Maribor voziti še drugi avtobus in to preko Vidma ob Ščavnici. Lastniki avtobusov so bili zasebniki, toda kdo so bili ti, v omenjeni knjižici ni navedeno. Povzemamo pa še, da takratni ljudje »našega« območja niso preveč zaupali avtobusni vožnji in so kljub temu pogosto odhajali iz Gornje Radgone v omenjene kraje peš ali s kolesom. Niso bili tako redki primeri, da je mlad fant oz. mož peljal iz Gornje Radgone ali od kod drugod v Maribor in nazaj, na moškem kolesu, svojo bodoče izvoljenko ali ženo. Plačilo za vožnjo z avtobusom je bilo kar veliko, ugotavljajo kronisti. Zato so se pač tisti, ki so imeli bicikle (bili so redki), odpeljali v Maribor, na Ptuj ali kam drugam, s kolesom. Ceste so bile makadamska, kolesa pa niso imela nobenih prestav. Zato je bila vožnja zares naporna. Asfaltna povezava med Mariborom in Gornjo Radgona je bila dokončana v letu 1960, naslednjo jesen pa do Murska Sobota.
S prispevkom želimo predvsem spomniti na čas ko so bili osebni avtomobili prava redkost, oz. je bilo življenje skromno. Vseeno pa so ljudje tistega obdobja, imeli čas za medsebojna druženja in druga druženja. Vsega tega je ta čas zelo malo oz. je zaradi ukrepov korone pogosto celo prepovedano. (F.K.)
