Anton Lončarič iz Negove vsako leto postavlja „odganjalca ptičev“
Na vinorodnih hribčkih in tudi drugje med vinogradi, v Radgonsko – Kapelskih, Ormoško – Ljutomerskih in Jeruzalemskih goricah, v Halozah, Slovenskih in Prekmurskih goricah, verjetno tudi drugje na severovzhodu države, kjer dozorevajo grozdne jagode, domačini in drugi obiskovalci po Marijinem vnebovzetju in vse tja do konca trgatve, poslušajo veselo pesem klopotcev. Mnogi takšni in drugačni, manjši in večji odganjalci ptičev, in po nekaterih verovanjih, tudi toče, veliko večino domačinov veselijo, žal pa so tudi posamezniki, ki jih „klopotanje“ moti in zaradi tega nimajo mirnega spanca. Kljub vsemu je postavljanje klopotca nekakšen praznik vinogradnikov, ki jim prav klopotanje veliko pomeni. Kdo in kdaj je izumil klopotec uradno ni znano. Je pa znano, da je pri nas prvič omenjen leta 1797 v knjigi »Tolažba enega vincerla«, ki jo je napisal Leopold Volkmer. Namen naprave, ki jo sestavlja jarem (okvir), gregl, macleki, blaja, rigl za zaustavitev klopotca, in rep, da straši, oziroma odganja ptice v vinogradih. Klopotec so postavljali tudi tisti, ki niso imeli vinogradov.
Tudi naš sogovornik Anton Lončarič iz Negove nima vinograda, ima pa brajde, a tradicionalno vsako leto postavlja klopotec. Tako so Lončaričevi ob Jakobovem, ko se postavljajo prvi klopotci, tudi letos ob hiši postavili klopotec. O klopotcu in postavitvi nam je gostitelj Anton povedal: »Izhajam iz družine očeta mizarja in kolarja. Že kot otrok sem rad izdeloval izdelke iz lesa. Med njimi tudi klopotce. Tako sem tudi tega, ki smo ga postavili na ranto, izdelal sam. Klopotec sem naredil tako, da ob vrtenju klopotca na njem plešeta baba in ded. To je bilo v preteklosti všeč otrokom, ki so opazovali ples babe in deda. Jaz sem izdelal slovenjegoriški klopotec, kateri ima štiri letance, medtem ko jih ima haloški šest. Kot se spominjam, v preteklosti v naših krajih niso postavljali haloških klopotcev, danes pa jih postavljajo celo vinogradniška in turistična društva. Gotovo postavljavci ne poznajo tradicije v razliki omenjenih klopotcev. Mi našega po tradiciji postavljamo v krogu družine. Mislim, da bi morali bolj spoštovati tradicijo postavljanja klopotcev, ki je v preteklosti »ropotal« skoraj pri vsaki hiši in je slovenska posebnost.«
Tudi naš sogovornik, ki med pogovorom uporablja „domače“ besede iz ljudskega izročila, ki označujejo dele klopotca in tudi ranto, to je drog, na katerega postavijo klopotec, pravi kako v preteklosti ropotanje klopotcev nikogar ni motilo. Danes pa nekatere ljudi moti klopotanje oz. ropot klopotca, ne moti pa jih denimo brnenje avtomobilov in glasnih motorjev…
Klopotec je za vinorodna območja nekaj posebnega (Foto: Ludvik Kramberger)