| Obrambni ataše na slovenski ambasadi v Beogradu, Dušan Toš in predsednik Letalske zveze Srbije Labud Bulatović sta danes obiskala grob in spomenik pilota Edvarda Rusjana, ki je 9.1.1911 tragično preminil v Beogradu. Poklonila sta se velikanu letalstva, po katerem se imenuje mariborsko letališče, ter položila cvetje. V nadaljevanju prispeveka iz Primorskega lista z 12.1.1911, in Primorskega dnevnika s 13.1.2008 Iz goriškega tednika Primorski list z dne 12. januarja 1911 (19. leto, številka 2, druga in tretja stran). Ta časopis primorskih Slovencev je izhajal ob četrtkih Naš someščan, letalec Rusjan, žrtev nesreče. V ponedeljek, proti večeru, se je v našem mestu kot blisk razširila vest, da so starši Edvarda Rusjana iz Beograda prejeli telegram z žalostno novico o sinovi smrti v letalski nesreči. Ta vest je globoko prizadela vse meščane Gorice, ne glede na narodnost. Današnji telegrami žal potrjujejo to novico. V enemu izmed teh je zapisano: “V ponedeljek je letalec Rusjan organiziral poskusni prelet v Beogradu, blizu tamkajšnje trdnjave, vendar je strmoglavil iz višine 20 metrov, ravno pod obzidje trdnjave ter je po nekaj minutah podlegel zadobljenim poškodbam. Rusjan je poletel kljub močnemu vetru. Uspelo mu je preleteti Savo ter leteti v smeri od trdnjave do železniškega mosta, oddaljenega 1 km. Na poti nazaj je letalo strmoglavilo zaradi močnega sunka vetra. Kot znano, je Rusjan lansko leto ter leto prej v Gorici opravil več letalskih poskusov z letali, katere je tudi sam izdelal. Nato je odšel v Zagreb, kjer sta z Merćepom realizirala letalo, ki mu je bilo v veliko zadoščenje, saj je z njim požel na zagrebški letalski prireditvi velik uspeh. Po tem je nameraval leteti še v Beogradu, Sofiji ter Carigradu. A ni mu bilo usojeno, da bi dočakal konec te turneje. Usoda ga je doletela že v prvem od treh mest, Beogradu, kjer je ugasnilo njegovo mlado življenje.” “Včeraj, nekaj pred poldne, se je na občinske stroške vršil pogreb slovenskega letalca Rusjana, kateri je 9. tega meseca podlegel pošodbam, ki jih je zadobil ob strmoglavljenju letala v Beogradu. Pogreba se je udeležila nepregledna množica, princ Jurij a je na krsto dal položiti venec cvetja. Beograjski trgovci so sklenili, da poskrbijo za nagrobni spomenik. V nadaljevanju je časopis na istih straneh objavil še kratko vest, pravzaprav žalostno naključje, da so vsi trije letalci, katere so goričani občudovali prejšnje poletje (1910) na letalskem mitingu, podlegli podobni usodi: Zablatnik (prav on je v zrak popeljal prvo letalsko “turistko”, goričanko Ano Rys Ferlan) ter Heim sta postala žrtvi dveh različnih letalskih nesreč. Heimu je bi padec iz višine 200 metrov usoden, saj je izgubil življenje, ravno tako kot naš Rusjan. Vsi trije so utrpeli, tako zaključuje časopis, skoraj enako letalsko nesrečo. Le kdo bi si lahko kaj takega mislil?” |
*
* *
| NA POGREBU LETALCA EDVARDA RUSJANA V BEOGRADU JE GOVORIL SLOVENEC DR. NIKO ZUPANIČ V četrtek 9.1.2008 je minilo 97 let od tragične smrti enega od svetovnih pionirjev letalstva, Goričana Edvarda Rusjana. Smrt ga je doletela med poskusnim poletom v Beogradu, ko je močan sunek vetra-košave zlomil krilo krhkega letala med poletom nad sotočjem Donave in Save. Letalo se je zrušilo na železniško progo tik pod mogočno trdnjavo Kalemegdan. Za mladega Goričana ni bilo več pomoči. Za posledicami hudih poškodb je umrl med prevozom v bolnišnico. Če bi letalo strmoglavilo le nekaj metrov stran, bi padlo v vodo in pogumni letalec bi se po vsej verjetnosti rešil. Iz nekaterih virov izhaja, da si je Rusjan pred poletom slekel težko usnjato vetrovko, kajti računal je na možni padec ali pristanek v vodi. Žal je usoda hotela drugače. O Edvardu Rusjanu, njegovem bratu Jožetu, o njunih prizadevanjih pri zasnovi in gradnji letal, o poskusih letenja, o uspehih in neuspehih v Gorici in kasneje v Zagrebu v letih 1909 in 1910 je bilo veliko napisanega, povedanega in objavljenega. Veliko je bilo napisanega tudi o pogrebni svečanosti. Beograjske oblasti so mlademu Sokolu, kot ga je med žalnim nagovorom imeloval znani srbski pisatelj Branislav Nušić, pripravile veličasten pogreb z udeležbo več tisoč ljudi. Z vencem je bil prisoten tudi predstavnik srbske kraljeve družine Kljub temu, da je Rusjan bil avstro-ogrski državljan, so ga Srbi imeli za krvnega brata in so bili nanj zelo ponosni. Pokopali so ga na osrednjem beograjskem pokopališču na predelu, kjer imajo svoj tihi dom velikani iz srbskega sveta znanosti, umetnosti in politike. Njegov grob so pred kakim letom uredili letalski krogi iz Slovenije ter nad že obstoječo ploščo postavili doprsni kip. V nobenem zapisu, ne knjigi o Rusjanu pa ne najdemo podatka, da je glavni govor pri pogrebu imel Slovenec dr. Niko Zupanič, po rodu iz Bele Krajine, ki je takrat živel in delal v Beogradu. Bil je mednarodno priznan etnolog, antropolog, zgodovinar in diplomat ter je bil pred in po prvi svetovni vojni zaposlen v Etnološkem inštitutu v Beogradu. Bil je tudi član Jugoslovanskega odbora, ki je deloval v Londonu med prvo svetovno vojno. Na Internetu dobimo o njem marsikaj zanimivega, začuda pa v Enciklopediji Slovenije ni o njem niti besede. Njemu, Slovencu je bil torej zaupan osrednji govor pri pogrebu Edvarda Rusjana. Govoril je v sloveščini, pa čeprav se tu pa tam v govoru, bodisi jezikovno, kot tudi v načinu podajanja čuti vpliv srbščine. Na enem mestu Zupanič celo pravi, da je slovenščina narečje. Kar nam je znano, ta govor ni bil objavljen še v nobeni zgodovinski knjigi oz. zapisu o bratih Rusjan. Govor je v celoti objavil goriški časopis Soča z dne 19.1.1911. Zaradi zanimivih odtenkov in svojevrstnih primerjav, ga prinašamo v celoti. Tako piše Soča: Novo Vreme (časopis – op. ur.) iz Belegagrada prinaša govor, katerega je govoril Slovenec dr. Niko Zupanič ob Rusjanovem pogrebu. Govoril je ta govor, ko so prinesli krsto iz katoliške cerkve tik avstrijskega poslaništva in jo postavili na mrtvaški sprevodni voz. Zamrli so poslednji akordi žalnice, ki jo je svirala vojaška godba 6. pešpolka, nato je začel govoriti dr. Niko Zupanič: »Mrtvi rojak, ti si dal življenje v zemlji Srbiji, pustil si dušo med Srbi, ki so po krvi in jeziku skoraj isti, kakor narod, kateremu pripadaš ti in lahko bi ti izrekel poslednji pozdrav v jeziku te zemlje, ali naj ti bode izrečen v Tvojem narečju. Tragična je tvoja smrt, mili rojak, in ta zimski dan, ta metni dan odgovarja čustvom našega srca, katerega čutimo zaradi tebe. Težko nam je pri srcu za tebe v tej zimski predpodobi smrti, ali še težje bi nam bilo za tebe, da si umrl v cvetoči pomladi kakor si ti, lep, mlad, cvetoč in poln nad. Res neizbežen je prirode zakon, da mora vse umreti. In če se težko ločimo od starih znancev in sorodnikov in nam ločitev bridke seka rane, tem huje se nam krči srce, kadar kdo gre iz tega sveta »ante diem«. Izgledaš mi kakor mladi cvet, katerega slana zamori iznenada na polju. Podoben si mlademu hrastu na gori, katerega je nevihta izruvala in pobila na tla. Kakor Sokol si se vzpel pod oblake, mili rojak, pod nebo v kraljestvo zraka, da zavladaš višinam in daljinam. Ali pal si kakor od bliska zadet mrtev na tla ti slovenski Ikaros. Sovražni so človeku elementi narave, ker duh njegov stalno teži za tem, da si jih upokori in jih podvrže, vpreže njihovo moč v korist človeštva. Podjarmiti si hotel sebi cesarstvo Pola in dobro si napredoval v svoji hrabrosti, ali bil si vendar še prešibak, bil si zahrbtno prijet od sovražnega elementa in pal si iz višin. V zemlji slovenski, ne daleč od izvira Save si zagledal dan življenja, a našel si svoj konec na kraju Save, kjer hiti v objem našemu staremu slovanskemu Dunavu. Krasen srebrn pas je Bog dal z reko Savo za vez našim jugoslovanskim narodom, po katerih ona teče: a kulturni pijonirji in rodoljubi, med katere si spadal tudi ti mrtvi rojak, utrjevali so in množili vezi med temi zemljami. S svojim izumom in junaškim duhom pokazal si svetu, da se tudi tvoj mali slovenski narod udeležuje pri reševanju velikih svetovnih problemov, ali nisi pozabil svojega pokoljenja in svojih najbližjih rojakov. Tvoje misli privlačivala je trojna privlačna moč, v smeri toka Save, med krvne brate. In poletel so izpod Triglava, kakor orel niz našo Savo v Zagreb in Belgrad. Neprevarljiva je moč krvi in potencialne sile čustvenih misli, ki spe v nji. Prebude se z elementarno silo prej ali slej in privro na dan. In kakor na sodni dan glas trombe dobre in hudobne, tako združi sorodnost krvi in jezika gotovo enkrat rodove enega plemena, v silni zbor naroda. Slovencem kako da je sojeno umirati po obzidjem Belgrada. V petnajstem stoletju posekali so divji Madžari vladarja slovenske zemlje, Ulrika Celjskega, ki je bil zet srbskega gospodarja Jurija Brankovića iz Smedereva. Da bi mogli streti turško barbarstvo, borili so se tudi slovenski mladeniči pod zidovi Belgrada. In mnoga hekatomba Slovencev močila je s svojo krvjo tla, kjer si ti, mrtvi rojak, pustil svojo dušo. V živem spominu je ostal Belgrad in dogodki okoli njega potomcem izginulih junakov. In ne poje brez vzroka slovenska narodna pesem: Stoji, stoji tam Beligrad, za gradom teče rdeča kri, da bi gnala mlinske kamne tri. Mrtvi rojak, ti nisi prišel v Belgrad borit se oborožen s puško in mečem, ni politično. Danes sije nad Belgradom solnce svobode. Ti si prišel bratom Srbom pokazat, kako se znajo Slovenci boriti tudi z uma svitlim mečem. In tudi na tem polju imel si ti zgled in primer v prošlosti Belgrada. Soroden tebi po duhu, proučeval je pod Belgradom, sin slovenske kmetice Jurij Vega, balistiko. Uporabljal znanje iz matematike in tehnike, ter izumil nove topove za obleganje trdnjave, kateri je vzel Lavdon Turkom. Ni ti bila, mrtvi rojak, pot življenja s cvetjem posuta. Imel si mnogo skrbi, mnogo zatajevanja, a malo veselja in uživanja. Kar pa je najžalostnejše: moral si tam končati, kjer bi mogel z novo in večjo eneržijo začeti, da doseneš svoj cilj. Ali po tvoji izpovedi moram trditi, da se ti je vsaj ena želja izpolnila: »v zemlji domači, da truplo leži«, kakor poje naš Prešeren. To moremo trditi, ker si nekoliko minut, predno se te je dotaknil angel smrti rekel: »Ako poginem v Srbiji ni mi žal; v svoji sem zemlji poginil.« Moramo se ločiti, mili rojak! Kratko je življenje in neskončna je smrt. Nas kliče dolžnost, da ne zamudimo vseh živih dan, a tebi želimo sladki mir in pokoj v bratski zemlji. Solze, ki rose oči prisotnih tisočev, tuga za teboj in sožalje za tvojo rodovino in dom, naj ti bode najlepši venec na tvoj prerani grob, ki ostane dolgo zelen. Večen ti spomin.« Takrat so mestu na sotočju Donave in Save pravili Belgrad ali Beligrad in so ga tudi svojevrstno skladnjali (v Belemgradu, iz Belegagrada, itd). Nekaj dni pred smrtjo, so dali natisniti tisoče razglednic s podobo Edvarda Rusjana. Po smrti so na isto razglednico v cirilici natislili osmrtnico z datumom smrti: 27.XII.1910! Niso se zmotili, le datum je napisan po pravoslavnem koledarju, ki odgovarja našemu datumu 9.1.1911. Vendar tragedija ni zasenčila njegovih junaštev na letalskih krilih. Vili Prinčič Primorski dnevnik, 13.1.2008 |
