V prekmurske gozdove so se vrnili krškopoljski prašiči, ki s svojim rilcem „mešajo“ humusni in mineralni sloj tal
Slovenski avtohtoni Krškopoljski prašiči, so se po dveh letih spet vrnili v prekmurske državne gozdove, kjer pomagajo pri vzpodbujanja naravnega pomlajevanja mehko lesne loke oz. vrbovij in topolovij. Naloga prašičev je, da s svojim ritjem prezračijo tla, premešajo humusni in mineralni sloj tal, hkrati pa delno odstranijo zeliščni sloj, ki sicer otežuje vznik in rast sadik. Letos svojo nalogo opravlja deset prašičev, ki jih je v Mursko šumo pripeljal tamkajšnji rejec krškopoljskih prašičev Vincenc Ferenčak. Ob tem v družbi Slovenski državni gozdovi (SiDG) še posebej izpostavljajo, da je poizkusna uporaba omenjenih prašičev pred dvema letoma pokazala dobre rezultate. Zato bo tokrat deset prašičev rejca Vincenca Ferenčaka, v Murski šumi, ob slovensko-hrvaško-madžarski tromeji, južno od Pince-Marofa in Benice, na enem hektarju ograjene površine z ritjem tal pomagali pri naravni obnovi tal oziroma pri vzpodbujanju naravnega pomlajevanja mehko lesne loke, to je vrbovij in topolovij.
Projekt se sicer izvaja v okviru programa „Life Restore for MDD”, ki je pobuda sodelovanja med Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko in Srbijo, ki se osredotoča na ohranjanje in obnovo poplavnih gozdov ob rekah Mura, Drava in Donava. Glavni cilj projekta je ohraniti in izboljšati ključne ekosisteme v Unescovem 5-državnem biosfernem območju Mura-Drava-Donava, ki zajema sedemnajst Natura 2000 območij in druga zavarovana območja. „Na projektnem platoju imamo jesenov in hrastov sestoj. To pomeni, da bodo prašiči, preden bo hrast pričel odpadati, teren zrahljali. Sledi odstranitev prašičev iz tega platoja. Želod pade na to mehko razrito posteljico, s pomočjo dežja se posteljica zakrije in tako ima želod 90 odstotkov več možnosti, da vzklije, pri čemer torej dobimo novo drevo, novi gozd,” je zadevo opisal prašičerejec Vincenc Ferenčak. V projektu sicer kot partnerji na slovenski strani sodelujejo Zavod RS za varstvo narave, Direkcija RS za vode in SiDG, ki bodo v obdobju petih letih obnovili dvajset hektarjev gozdov ob reki Muri, torej tudi s pomočjo že omenjenih desetih prašičev. Vrednost projekta je 20.024.000,14 evrov, od katere je skupna vrednost za Direkcijo RS za vode dobra desetina tega zneska, oziroma 2.235.848,27 evrov. Projekt traja do 30. 9. 2029. Tukaj je vloga SiDG ključna pri izvajanju aktivnosti obnove gozdnih habitatnih tipov na terenu, družba bo odgovorna tudi za izvedbo obnove avtohtonih poplavnih gozdov na lokacijah, ki jih sedaj porašča neavtohtono rastlinstvo, ter za izvedbo ukrepov spodbujanja naravnega pomlajevanja avtohtonih drevesnih vrst. Tukaj pa osrednjo besedo imajo niče drug kot krškopoljski prašiči.
In gotovo bi marsikateri slovenski prašič zavidal krškopoljcem lendavskega ekološkega rejca Vinka Ferenčaka, ki v hektar veliki ogradi ob reki Muri v Murski šumi po vse dneve brskajo po tleh, iščejo koreninice, črve in podobne poslastice, poležavajo na prijetnem jesenskem soncu in sploh ne vedo, da so koristni za gozd, v katerem uživajo, kot v hotelu s petimi zvezdicami, kot pravi njihov lastnik, in za naravo ob Muri na splošno. Že pred dvema letoma, ko so prašiči podobno delo izvajali v pomladnem času, in ko je šlo za premierni poskus pri nas dotlej še nikoli preizkušen način naravne obnove gozda, je vse skupaj bilo uspešno. In sedaj so Ferenčakovi prašiči znova pravzaprav na začasnem delu v gozdu, na svoje zadovoljstvo in zadovoljstvo celotnega naravnega okolja, ki je zajeto v projektu obnovitve mokrotnih habitatov ob reki Muri Natura Mura.
Zanimivo je omeniti, da je razlika med pripravo gozda za naravno nasemenitev s prašiči na eni in s stroji na drugi strani najmanj v tem, da je strošek strojne priprave tal bistveno višji: imeti morajo stroje in porabiti veliko goriva, kar je tudi okoljsko manj sprejemljivo. „Pri prašičih je strošek samo ograja, ki jo bomo zaradi divjadi potrebovali tudi pri strojno pripravljenem gozdu, prevoz prašičev in njihova oskrba z vodo in z nekaj hrane. Do okolja prijaznejše in v teh časih divjega naraščanja cen pogonskih goriv tudi varčneje je torej uporabiti prašiče. Tretja možnost, umetna obnova s sajenjem, pa je najdražja, saj je treba kupiti sadike in vložiti precej fizičnega dela,“ poudarjajo na SiDG, ki so zadovoljni z izvajanjem projekta. Ob tem dodajajo, da je ograja, ki je visoka dva metra, z zunanje strani obdana še z električnim pastirjem. Na ta način so preprečili tudi stik med domačimi in divjimi prašiči. Ograja bo tam stala vsaj pet let.
