TD Cven na svojem Grüntu skrbi za ohranjanje dediščine in tokrat je iz krušne peči dišalo po pečenem mesu
Dokler je minulo soboto praktično vse, kar se je dogajalo na severovzhodu države, zlasti na Ptuju in v okolici, ter na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah, Prlekiji in Slovenskih goricah, tako ali drugače bilo povezana s pustom in pustnimi šegami, se je ponekod bilo tudi „kaj kulinaričnega“, kjer je dišalo po domačih mesnih dobrotah. Tako je Turistično društvo Cven, ki sodi med najbolj dejavna tovrstna društva v Pomurju, na svojem Grüntu v domači vasi, pripravilo poseben dogodek. V društvu namreč poleg turistične promocije in razvoja kraja, posebno pozornost, preko različnih etnoloških prireditev in dogodkov, namenjajo ohranjanju tradicije nekdanjih kmečkih opravil, življenja na podeželju in sploh ohranjanju kulturne in zgodovinske dediščine. In med slednje sodijo tudi kmečke koline, ki so jih zadnji vikend v januarju pripravili na svojem Grüntu. Takrat pridobljeno meso od natanko 311 kilogramskega prašiča so sedaj, dva tedna pozneje dokončno „pospravili“ v kiblo oz. tünko, kot ji pravijo v Prlekiji. Konec minulega tedna so namreč organizirali tradicionalno popekanje mesa, ki je dva tedna po kolinah bilo v razsolu oz. pacu. In sedaj so ga po zeljhanju ali prekajevanju, še popekli v domači kmečki peči, ki jo imajo člani društva v prostoru svojega »Grünta«. Bilo je to pravo doživetje za mnoge obiskovalce, ki jih zanima tovrstna obdelava mesa, ki ga bodo v TD Cven uživali skozi celo leto, vse tja do novih kolin v letu 2025, predvsem na različnih prireditvah in dogodkih, ter ob opravkih, ki jih imajo članice in člani društva pa svojem posestvu.
Kako je potekal postopek, od kolin do popekanja in naprej do spravila mesa v „tünko“ nam je podrobno razložila gospodinja Mira Prejac in predsednik društva Janko Horvat, ki sta v kar toplem sobotnem „zimskem“ jutru na Grüntu, skupaj s kolegi iz društva, v krušni peči (ali biku, kot pravijo Prleki) najprej zakurili ogenj. Kar nekaj časa so morali kuriti, da se je vročina dvignila do primerne temperature, da so potem vanjo v lončenih in pločevinastih posodah, ki so primerne za peko, meso dali v krušno peč, kjer se je kar nekaj časa peklo. „Peč je potrebno predhodno dobro ogreti s kurjenjem za take prilike pripravljenimi butarami – šibjem ter bukovimi drvmi, ki imajo lep vonj in dajejo veliko vročino“, razlaga Mira, ki ima bogate izkušnje pri tem opravilu. Toda popekanje je eno zadnjih opravil v verigi priprave prave „prleške tünke“, saj se vse skupaj začne že s pravilno rejo prašiča, pri TD Cven pa s kolinami, saj prašiča morajo kupiti. In ko so mesarji, na čelu Jožetom, pred dva tedna končali s svojim delom in oblikovali lepe kose mesa za prekajevanje, gre vse v velike posode za 12 dni v razsol oz. pac, kot pravimo pri nas. Vsak drugi dan je potrebno kose mesa obračati, da se ne pokvari in začne zaudarjati in to je počel novi gospodar Dejan. Trinajsti dan meso vzamejo ven iz razsola ter se dobro odcedi in se obesi v zeljhanco oz. prekajevalnico za približno tri do štiri ure. „Ko se kosi mesa ohladijo jih je potrebno dobro obrisati s čisto, namočeno krpo. Meso mora biti čisto brez ostankov dima, saj bi v nasprotnem zaseka postala rjava in to ni dobro. Ko se je temperatura v krušni peči dvignila do potrebne višine, takrat lahko v peč damo meso, ki se najprej pol ure peče z ene strani, nato pa do konca, do ene ure, počasi še z druge strani. Ko je meso popečeno se mora dobro ohladiti. V tem času pripravilo zaseko, ki jo natlačimo v posodo, kamor pozneje naložimo še kose mesa, ki jih pred tem dobro posušimo, da ga ne bi napadla plesen. V posodi ne sme biti niti malo zraka, zato močno natlačimo meso in zaseko. Po dobrem mesecu, ko se vse skupaj prepoji, ko meso zaradi vezave z zaseko postane še bolj sočno, ga lahko že začnemo jesti,“ pravi naša sogovornica, ki dodaja, da bo približno 100 kg mesa služilo ponudbo ob njihovih opravilih ter prireditvah. Seveda je v tünki tudi nekaj klobas, nekaj pa jih prekajene zamrznejo in ko potrebujejo hitro skuhajo…
Sicer pa, dokler se je meso popekalo, so članice in člani ter njihovi gostje so že poskušali pripravljene domače jedi: zeljno solato s fižolom, kuhane prekajene klobase in rebra, ter lansko popečeno meso. Seveda so prisotni, poleg ostalega poskusili tudi slovensko posebnost; Nekakšne kranjske klobase, ki jim v Prlekiji pravijo “prleške klobase”. Meso zanj solijo in ga popoprajo ter mu dodajo česnov sok. Nato ga stlačijo v brizgljo in ga vbrizgajo v črevo, kar ni lahko opravilo. Le malo prekajene se jedo kuhane, če pa se dimijo več kot šest tednov pa lahko tudi surove. Poznane so tudi v inozemstvu, saj so odlične. A tudi vse, kar so mesarji, kuharice in pomočniki tokratnih „prleških kolin“ pripravili, je bilo slastno in enkratno! Na razpolago pa so seveda bila tudi domača žganica in vina ter razne brezalkoholne pijače. Manjkalo pa ni niti sladkih dobrot, lepih besed in klepeta. Prizadevni predsednik TD Cven, ki šteje skoraj 40 članic in članov, ter bo prihodnje leto obeležilo srebrni jubilej, Janko Horvat, ki društvo vodi že 22 let, je spet žarel od zadovoljstva, da na njihovem „Grüntu“ vse poteka v najboljšem redu. In tako bo spet kmalu, ko bo občni zbor društva, do rezanja brajd in drugih nujnih opravili, pomladi bodo sadili koruzo ipd. Kot nam je pozneje povedala gospodinja Mira, so meso, ki se je popeklo v krušni peči in nato ohladilo, začeli polagati na zaseko v prleško tünko. V tünko so položili pet plasti zaseke in pet plasti pečenega mesa. Ko je bila tünka napolnjena do vrha so jo tesno zaprli in shranili v temen prostor v klet. Sedaj samo še počakajo, da bo preleška tünka „dozorela“ v leseni posodi…, katero bodo prvič odprli konec aprila, ko bodo dvigali mlaj.
Do takrat pa velja „pravilo“: Zima je čas domačega praznika na podeželju, to so “koline”. Člani TD Cven vsako leto izpeljejo koline in potem za štirinajst dni še popekaje…
