Turistično društvo Cven na svojem Grüntu skrbi za ohranjanje dediščine in tokrat je iz krušne peči dišalo po pečenem mesu
Turistično društvo Cven, ki sodi med najbolj dejavna tovrstna društva v Pomurju, na svojem Grüntu v domači vasi, poleg turistične promocije in razvoja kraja, posebno pozornost, preko različnih etnoloških prireditev in dogodkov, namenja ohranjanju tradicije nekdanjih kmečkih opravil, življenja na podeželju in sploh ohranjanju kulturne in zgodovinske dediščine. In med slednje sodijo tudi kmečke koline, ki so jih zadnji vikend v januarju pripravili na svojem Grüntu. Takrat pridobljeno meso od približno 200 kilogramskega prašiča so šele dva tedna pozneje dokončno „pospravili“ v kiblo oz. tünko, kot ji pravijo v Prlekiji. Konec minulega tedna so namreč organizirali tradicionalno popekanje mesa, ki je dva tedna po kolinah bilo v razsolu oz. pacu. In sedaj so ga po zeljhanju ali prekajevanju, še popekli v domači kmečki peči, ki jo imajo člani društva v prostoru svojega »Grünta«. Bilo je to pravo doživetje za mnoge obiskovalce, ki jih zanima tovrstna obdelava mesa, ki ga bodo v TD Cven uživali skozi celo leto, vse tja do novih kolin v letu 2024, predvsem na različnih prireditvah in dogodkih, ter ob opravkih, ki jih imajo članice in člani društva pa svojem posestvu.
Kako je potekal postopek, od kolin do popekanja in naprej do spravila mesa v „tünko“ nam je podrobno razložila Marija Košnik, ki sta s svojim možem Milanom tudi uradno „gospodarja grünta“ V kar mrzlem sobotnem zimskem jutru so na Grüntu v krušni peči najprej zakurili ogenj. Kar nekaj časa so morali kuriti, da se je vročina dvignila do primerne temperature, da so potem vanjo v lončenih in pločevinastih posodah, ki so primerne za peko, meso dali v krušno peč, kjer se je kar nekaj časa peklo. „Peč je potrebno predhodno dobro ogreti s kurjenjem za take prilike pripravljenimi butarami – šibjem ter bukovimi drvmi, ki imajo lep vonj in dajejo veliko vročino“, razlaga Marica, kot jo vsi imenujejo, ki ima bogate izkušnje pri tem opravilu. Toda popekanje je eno zadnjih opravil v verigi priprave prave „prleške tünke“, saj se vse skupaj začne že s pravilno rejo prašiča, pri TD Cven pa s kolinami, saj prašiča morajo kupiti. „In ko so mesarji pred dva tedna končali s svojim delom in oblikovali lepe kose mesa za prekajevanje, gre vse v velike posode za 12 dni v razsol oz. pac, kot pravimo pri nas. Vsak drugi dan je potrebno kose mesa obračati, da se ne pokvari in začne zaudarjati. Trinajsti dan meso vzamemo ven iz razsola ter se dobro odcedi in se obesi v zeljhanco oz. prekajevalnico za približno tri do štiri ure. Ko se kosi mesa ohladijo jih je potrebno dobro obrisati s čisto, namočeno krpo. Meso mora biti čisto brez ostankov dima, saj bi v nasprotnem zaseka postala rjava in to ni dobro. Ko se je temperatura v krušni peči dvignila do potrebne višine, takrat lahko v peč damo meso, ki se najprej pol ure peče z ene strani, nato pa do konca, do ene ure, počasi še z druge strani. Ko je meso popečeno se mora dobro ohladiti. V tem času pripravilo zaseko, ki jo natlačimo v posodo, kamor pozneje naložimo še kose mesa, ki jih pred tem dobro posušimo, da ga ne bi napadla plesen. V posodi ne sme biti niti malo zraka, zato močno natlačimo meso in zaseko. Po dobrem mesecu, ko se vse skupaj prepoji, ko meso zaradi vezave z zaseko postane še bolj sočno, ga lahko že začnemo jesti,“ pravi naša sogovornica, ki dodaja, da bo približno 100 kg mesa služilo ponudbo ob njihovih opravilih ter prireditvah. Seveda je v tünki tudi nekaj klobas, nekaj pa jih prekajene zamrznejo in ko potrebujejo hitro skuhajo…
Sicer pa, dokler se je meso popekalo, so članice in člani ter njihovi gostje, med katerimi je bil tudi dosedanji (in najbrž tudi novi) podžupan ljutomerske občine Janko Špindler, so že poskušali pripravljene domače jedi: krompirjevo in zeljno solato, kuhane prekajene klobase in rebra, ter lansko popečeno meso. Na razpolago pa so seveda bila tudi domača žganica in vina ter razne brezalkoholne pijače. Manjkalo pa ni niti sladkih dobrot, lepih besed in klepeta. Prizadevni predsednik TD Cven, ki šteje skoraj 50 članic in članov, Janko Horvat, ki društvo vodi že 21 let, je spet žarel od zadovoljstva, da na njihovem „Grüntu“ vse poteka v najboljšem redu. In tako bo spet kmalu, ko bo občni zbor društva, do rezanja brajd in drugih nujnih opravili, pomladi bodo sadili koruzo ipd. Kot nam je pozneje pe povedala gospodinja Marica, so meso, ki se je popeklo v krušni peči in nato ohladilo, začeli polagati na zaseko v prleško tünko. V tünko so položili pet plasti zaseke in pet plasti pečenega mesa. Ko je bila tünka napolnjena do vrha so jo tesno zaprli in shranili v temen prostor v klet. Sedaj samo še počakajo, da bo preleška tünka „dozorela“ v leseni posodi…
Koline in z njimi prekajevanje ter popekanje mesa, je v Prlekiji družinski praznik!
Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Svinja predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost…
