Na 18. kolinah na Grünti, kjer so obiskovalcem pokazali, kako je nekoč potekal najbolj priljubljeni praznik na kmetiji, zaklali najtežjega prašiča doslej
Turistično društvo Cven gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva, ki propagirajo domače območje, in zlasti ohranjajo kulturno – zgodovinsko dediščino ter tehnično kulturo, ne le v Pomurju temveč širše po Sloveniji. Društvo, ki bo kmalu praznovalo srebrni jubilej, in ki ga vse od začetka vodi Janko Horvat, v svojem kraju, pravzaprav na svojem grüntu na obrobju vasi Cven, vsako leto organizira več kot 20 različnih dogodkov in prireditev, sodeluje pa tudi pri nekaterih drugih dogodkih v okolju, kjer delujejo, predvsem pri ohranjanju kmečkih opravil, domače in kmečke kulinarična ponudba ter sploh skrbi za preteklost in prihodnost. Med osrednje dogodke sodijo vsakoletne januarske kmečke koline, kot je to nekoč bilo, po klanju in vseh drugih opravilih, katerih ob kolinah ni bilo malo, je v ospredju vedno bila prava pojedina, najprej bujta repa, pražena jetra s kašo, koline – krvavice, pečeno meso, domače klobase…, nato pa vse skupaj zalijejo z dobro prleško kapljico, se vedno poveselijo in družijo, kar je po prepričanju cvenskih Prlekov izredno pomembno. In tako je bilo tudi tokrat, zadnji januarski vikend, ko so potekale 18. koline na Cvenu!
Prleški ansambel Alojza Grnjaka s svojo uspešnico „Matjažek je gujdeka kla“ še posebej pride do izraza v času kolin, ko na desnem bregu reke Mure, v Prlekiji, natančneje na Cvenu že 18 let v januarju v živo pokažejo, kako je „Prlek gujdeka kla“ (Prlek prašiča klal). Koline pomenijo družinski, a tudi širši družabni praznik, kjer se potrjuje tudi povezanost med ljudmi. In svojo tovrstno povezanost, med drugimi aktivnostmi, ki jih ne manjka skozi vseh 12 mesecev, vsako leto, s posebnimi kolinami pokažejo tudi prizadevni člani TD Cven, ki so na svojem prireditvenem prostoru na Grüntu, zadnjo soboto v januarju, že 18. leto zapored pripravili etnološko prireditev „Prleške koline na Grüntu“. Po besedah predsednika društva Janka Horvata so tudi letošnje koline, pod sloganom ‘prite še vi, te pa smo vsi’, potekale z namenom, da bi mlajši spoznali nekdanje kmečko opravilo v zimskem času. Po stari navadi so se mesarji tisti dan zbrali navsezgodaj in pred začetkom kolin nazdravili s domačim prleškim žganjem. In ko je drobovina že bila nared, so ženske mesarjem in vsem, ki so pomagali pri kolinah, pripravile pečena jetra z ajdovo kašo, skuhale bujto repo, seveda malo pozneje ni manjkalo niti sočne in sveže pečenke, ki so jo najprej spekle iz obreznin, katere so mesarji pripravili za kuharice, ki so spekle tudi krvavice ter ponudile meso iz tunke z lasnih kolin. Vse skupaj so zalili s prleškim vinom ter z domačim gamajem in klitonom, a tudi z belo prleško kapljico.
Glavni mesar, letos je to bil znani domačin Jože Sever, s številnimi pomočniki, so v delu imeli rekorderja po teži, kot se za polnoletnost prireditve spodobi, 311 kilogramov težkega prašiča, ki so ga zaklali po uradnih predpisih v bližnji klavnici, prav na Kmetiji Sever. Slanino je posebna ekipa najprej obarila, pozneje so jo namenili za pripravo zaseke, ostalo meso pa so vložili v pac, kjer bo ostalo kakšna dva tedna, nato pa sledi zeljhanje (prekajevanje) ter popekanje, in na koncu ga bodo vložili v prleško tünko, v leseni »čeber«, katero ponudijo ob različnih prireditvah, ki jih organizira TD Cven. Seveda so tudi tokrat naredili kar nekaj kašnic-krvavic ter klobas. Lansko mesto iz tünke so letos ponudili mesarjem ter gostom prireditve, in več kot jasno je, da so mesarji in pomočniki že lani delali dobro. Enako je bili tudi letos, tradicija kolin na grüntu pa se nadaljuje. Letos je prašič imel kar dovolj slanine-špeha, da so lahko naredili dovolj zaseke za v čeber.
„To so koline na način kot so to delali naši pradedje. Seveda brez dobre gospodinje tudi ni kolin.
Zato je to kmečko opravilo bil ponos domačije – gospodinje še posebno, če je bil špeh-slanina debel, saj se je s tem dokazovala pridnost gospodinje. Najprej so zjutraj preden so šli v hlev, popili čaj – z žganico, glavni mesar je šel v hlev prvi, seveda je bilo potrebno prašiča zaklati mu odvzeti kri v krnico – posodo za poznejšo izdelavo kolin – krvavic, nato so ga odnesli na ploh in seveda nadaljevali s kolinami. Ko je bil čas zajtrka to je določil glavni mesar na mizi je moralo biti (staro) meso iz tünke, iz prejšnjih kolin-znak dobre gospodinje. Meso se je v večji meri pripravljalo za tünko – kiblo, ostale so le kosti in obrezovina, seveda če je bilo dovolj špeha. Delo je potekalo celi dan, med tem pa je gospodinja morala narediti jüžino -malico, ponavadi je naredila jetra s kašo, in pa bujto repo v kateri je bilo meso od zaklanega prašiča. Seveda izdelava klobas in kolin – krvavic in tlačenke se je ponavadi zavleklo pozno v noč, ko je za večerjo morala biti juha v kateri se je kuhal hrbet in seveda pečeno meso, ter pokušnja klobas in kolin, vse skupaj pa so seveda pridno zalivali z domačo jabošnico, ali klintonom, pri dobrem gospodarju pa ni manjkalo tudi vino“, je prleške koline, kot so nekoč potekale, opisal predsednik TD Cven Janko Horvat, sedaj pa je vse skupaj nekoliko spremenjeno, saj ne dovolijo klanja izven uradne klavnice.
Poleg tistih, ki so delali na kolinah, skoraj 40 članic in članov TD Cven, ki bo v letu 2025 praznovalo srebrni jubilej obstoja in uspešnega delovanja (že 22 let ga vodi Janko Horvat), je na prireditev prišlo veliko drugih domačinov iz Cvena in okolice ter tudi gostov od drugod. Poleg, da so spremljali, kako potekajo koline in poskusili veliko dobrot, ne le mesnih temveč tudi sladkih. Seveda so prisotni, poleg ostalega poskusili tudi slovensko posebnost; Nekakšne kranjske klobase, ki jim v Prlekiji pravijo “prleške klobase”. Meso zanj solijo in ga popoprajo ter mu dodajo česnov sok. Nato ga stlačijo v brizgljo in ga vbrizgajo v črevo, kar ni lahko opravilo. Le malo prekajene se jedo kuhane, če pa se dimijo več kot šest tednov pa lahko tudi surove. Poznane so tudi v inozemstvu, saj so odlične. A tudi vse, kar so mesarji, kuharice in pomočniki tokratnih „prleških kolin“ pripravili, je bilo slastno in enkratno!
„Zima je čas domačega praznika na podeželju, to so “koline”. Člani TD Cven vsako leto izpeljejo koline in potem za štirinajst dni še popekaje. Kolin sem se udeležil tudi sam, kjer smo skupaj z ohranjevalci naše kulturne dediščine obujali spomine na preteklost in dogodivščine na domačem prazniku. Preveril sem lastno znanje izročila kolin in seveda tudi postopke in opravila, ki se vrstijo na kolinah. Primerjal z običaji na Gorenjskem in Dolenjskem. Moram priznati da so vsi zanimivi in seveda za vsako območje posebni z razlogom,“ je povedal Janko Špindler, podžupan občine Ljutomer, ki smo ga opazili med gosti.
Koline-družinski praznik!
Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Svinja predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost…
Fotografije: O.B. & Janče Gartner