Ščavniška dolina je bogata z naravno mineralno vodo, ki je med domačini zelo cenjena
Ivanjševci ob Ščavnici, nedaleč od Negove, v občino Gornja Radgona, gotovo sodi med najbolj vsakodnevno obiskane vasi v tem predelu Slovenskih goric. To predvsem po zaslugi znamenitega slatinskega vrelca, kjer izvira naravna mineralna voda Ivanjševska slatina, ki jo že stoletja zaradi prijetnega okusa ter blagodejnega učinka mineralnih sestavin pijejo domačini in drugi. Urejeni vrelec slatine v tem delu Ščavniške doline, sega daleč v preteklost. Že pred prvo svetovno vojno je trgovec Kirbiš iz Radencev in Murske Sobote imel ob Ivanjševskem vrelcu, polnilnico slatine. Cevi in pipe od vrelca, so še danes vidne, saj se nahajajo v kletnih prostorih ob vrelcu stoječe hiše. V hiši je uredil priročno polnilnico, pri polnilni napravi v stekleni kupoli, kamor je pritekala slatina iz vrelca, pa je za okras postavil Marijin kip. Slatino so iz pip okrog kupole v steklenice nalivali ročno. Zamašene steklenice so zlagali v lesene zaboje, jih zaščitili s slamo ter prevažali s konjsko vprego in lesenimi vozovi. Kirbiš je del slatine porabil v svoji gostilni v Murski Soboti, presežke pa prodajal zlasti v Gradcu in Murski Soboti. Slatino je lastnik vrelca polnil v liter in pol velike steklenice, ki so jim rekli »slatinarke«,. Lastnik vrelca je tedaj načrtoval gradnjo manjšega hotela in celo zdravilišča, a je vse to preprečil začetek prve svetovne vojne… Po 2. svetovni vojni sta hišo in ohišnico kupila gostilničarja Franc in Hedvika Ferk. Gospa je imela gostilno v Negovi, kjer je slatino prodajala, ob izviru pa še trafiko. Skrbela je za urejenost okolice vrelca. Ko je ovdovela in postala invalidka, je gostilno prodala, se preselila v hišo ob vrelcu in obdržala trafiko.
Slatinski vrelec, v obliki paviljona, je v Stari Jugoslaviji dala postaviti tedanja Dravska Banovina. Taka oblika paviljona je ohranjena vse do danes. Bila pa je pred leti s pomočjo Sklada Helios in občine Gornja Radgona obnovljena. Tedaj je bila tudi narejena analiza vode, ki priteka iz vrelca. Liter slatine je mogoče natočiti v manj kot 15 sekundah, voda pa ima temperaturo, poleti in pozimi, od 7 do 12 stopinj Celzija. Ker ima malo plina CO2, je prijetna za pitje. Okolica je urejena, postavljeni so koši za smeti, mize in klopi, o kakovosti in primernosti mineralne vode za pitje pa pričajo rezultati analize iz leta 1980, objavljeni ob izviru. Iz tabele je razvidno, da vsebuje številne katione, anione in elektrolite, le malo CO2 in večje količine magnezija in železa. V preteklosti je okoličanom služila za pripravo »špricarjev«, brizgancev, iz »kukle«, jabolčnika in vin samorodnice. V preteklosti so ljudje po Ivanjševsko slatino prihajali peš, s kolesi, pa tudi s konjsko vprego, ter so pogosto čakali v koloni, danes pa po omenjeno slatino prijahajo večinoma z avtomobili. Zanimivo je omeniti, da je sredi paviljona, ki je zamrežen s kovano ograjo, bil postavljen kip Marije. Kdaj je bil prvič postavljen ni znano, je pa zanesljivo, da so ga v paviljon, nad vrelcem, postavili tudi po obnovi. A ni dolgo stal. Paviljon, ki je bil pokrit z bakreno pločevino, so »oskubili« tatovi. Tatovi pa so ukradli, odnesli, tudi znameniti kip Marije. Do njega so prišli tako, da so z vzvodom, »pajsarjem« razbili železno ključavnico, izdelek Kovaštva Mir iz Grabonoša. Na novo nabavljeni kip, ki je približno enake velikosti, je sedaj dobro pritrjen na podstavek, vrata paviljona pa so dobro zavarovana.
Dolina reke Ščavnice z okolico je sicer zelo bogata z izviri naravne mineralne vode, pred nedavnim pa so na tem območju celo uredili pot med vrelci, jo ustrezno označili iz zgradili počivališča za pohodnike in kolesarje, ki jih tod ne manjka. Na ta način občina Gornja Radgona namerava „povezati“ vsaj deset slatinskih vrelcev, ki bo postali dodatna turistična znamenitost. Sicer pa se mesto in občina Gornja Radgona ponaša s številnimi kulturno-zgodovinskimi in tehničnimi zanimivostmi ter znamenitostmi, ki v mesto sejmov in penine, ter njegovo okolico pripelje veliko gostov. In tako med slednje gotovo sodijo slatinski vrelci, ki se nahajajo predvsem v Ščavniški dolini, in kjer si domačini ter mnogi drugi še danes natakajo mineralno vodo, katero brez težav mešajo z vini in sokovi, ali pa jo pijejo kar tako. In z željo, da bi čim več ljudi lahko videlo in doživelo te zanimivosti, ter si natočilo omenjeno vodo, ki je dokazano užitna in kvalitetna, je Občina Gornja Radgona v zadnjih letih omenjene slatinske vrelce oziroma izvire naravne mineralne vode postopoma že obnavljala in nadgrajevala. Sedaj pa se je začela realizacija projekta »Pot med radgonskimi vrelci življenja«. Že v mesecu decembru 2019 so bili urejeni še trije vrelci, in sicer Ivanjševski vrelec (poleg Ivanjševske slatine), Kraljeva slatina v Spodnji Ščavnici in Stavešinska slatina v Stavešincih. Vsi trije so dobili streho oziroma nadstrešek s klopmi. Danes so lepo urejeno počivališče za pohodnike in kolesarje, zato vabijo vse občane ter potnike in turiste, da naj se zaustavijo, spočijejo in lahko poskusijo slatino obogateno z raznimi minerali in uživajo v naravi.
Kot nam je povedala Majda Ferenc, višja svetovalka v občinski upravi radgonske občine, v „nadaljevanju projekta Pot med radgonskimi vrelci življenja, se bo postopoma uredilo še preostale vrelce na območju občine, ki so zanimivi tako za občane kot za turiste. Načrtuje se postavitev nadstreškov nad vrelci in klopi, namestitev kolesarskih elementov ter postavitev pojasnjevalnih tabel z različnimi vsebinami…“
V vrelcu Ivanjševske slatine spet stoji kip Marije (Foto: Ludvik Kramberger)