Doživetja Frančka in Marte v dolini Triglavskih jezer med Bohinjem in Trento; Drugo leto si želijo novega srečanja z dvema duhovnikoma…
Pisalo se je leto 1993, bila sta dneva 12. in 13. avgusta. Priznani pomurski obrtnik – podjetnik, veliki ljubitelj pohodništva, planinarstva, ter sploh narave in živali, Franček Pelcl iz Okoslavcev na vinorodnih kapelskih gričih, sta si z ženo Marto še enkrat zaželela, da se malo nadihata planinskega zraka v dolini, ki jo „je Vsemogočni hranil za sebe. Slovenci so se mu smilili, pa je ta raj na zemlji prepustil nam. Tudi naša prijatelja Vinko in Milika sta si srčno želela, da bi stopila v ta posvečen kraj,“ je zgodbo izpred dobrih 32 let, začel Franček in dodaja, da se je njihova pot začela v. Bohinju, in preko planine Blato. „Malo po poldnevu smo rahlo utrujeni že uživali pri koči Sedmerih jezer (Dolina Triglavskih jezer je alpska dolina med Bohinjem in Trento z jezeri, ki so nastala v kotanjah z vododržnimi usedlinami ob mogočnem narivu). Stalno, ko stopiva pred katero planinsko postojanko, začutiva hvaležnost do tistih naših prednikov, ki so postavili ta bivališča. Naj mirno počivajo! Hvaležna sva vsem oskrbnikom za njihov trud, da mi lahko uživamo. Midva z Marto sva že večkrat bila tu. Obdajal naju je občutek, da je tu stalno lepše. Prijatelja sta si želela, da bi kdaj v življenju v živo videla bele cvetove planik. Nikjer ni bilo nobene. Ob markirani poti so jih popotniki skozi desetletja pobrali.
Malo je najinih tur, iz katerih si teh legendarnih cvetov ne bi prinesla. Nikoli nisva nobene utrgala. Z nama so se vračale v foto aparatu,“ razlaga Franček iz povsem drugega konca države.
Tudi tokrat jih sam šel iskat kako uro v brezpotje levo od Ledvičnega jezera. Našel jih je v izobilju. Niti sanjalo se mu ni, da bo tu nastala zgodba lepša od vseh planik. „Ob markirani poti proti Prehodavcem sta me pričakala dva popotnika s kitaro ob nahrbtniku. Navezali smo stike kot, da se že dolgo poznamo. Prihajala sta s Kredarice, kjer sta mi opisala, kako veselo je sinoči bilo tam. Kmalu sem spoznal, da to nista navadna smrtnika. Obdajal me je občutek, da sta študenta medicine. Malo pred postojanko nisem več mogel zdržati. Vprašal sem ju čisto po planinsko, kaka je njuna profesija. Malo sta se mi nasmehnila, nato pa presenečenje. Če bo vse po Božji volji bova v juniju naslednjo leto pela novo mašo. Nato sem ju prosil, da imam za njiju, če mi dovolita, posebno vprašanje. To sem že vprašal dobro stotino znancev in prijateljev. Prvo je bilo, če sta gledala film Pesem ptic trnovk. Oba sta si ta film večkrat skrbno ogledala. Prosim sem ju,če mi lahko odkrito povesta, ali je je Ralpf (George Richard Chamberlain) storil prav, ko je kot duhovnik odšel z Meggie,(Rachel Claire Ward), poročeno žensko, na samotni otok.
Brez premisleka sta mu oba dejala, da njegovo početje ni bilo v skladu cerkvenih zakonov. „Vidim, da so vaju lepo vzgojili v verski ustanovi. Res bi me zanimalo, kaj bosta storila, ko bosta v belem ovratniku, pa bi se vama ponudila priložnost, da bi se v vajino mrežo ujela kaka ljubka Megy, ki bi si zaželela s katerim na samotni otok. Po mojem vama Vsemogočni ne bi tega početja upošteval, kot greh, ampak kot dobro delo. Evangelij nas vendar uči: »Ljubite se med seboj!« Omejitve, da se duhovnik, ki celo svoje življenje dela za vernike, pa se ne sme poigrati z Megy, ko ji mati narava daje vse najlepše, so si izmislili cerkveni poglavarji v srednjem veku. Po vsej verjetnosti bomo posledično zaradi teh zapovedi v bodočnosti ostali brez dušnih pastirjev. Ne morem si predstavljati, kako težko življenje, polno odrekanja, je pred vama. Zamislita si, kako čustveno bo za vaju, ko bosta ob poroki okoli rok ovijala mašniške trakove kaki lepi Megy v belih oblačilih z lepo vidnimi čipkami ob modrcih. Najtežje vama pa bo, ko bosta kot kaka klateža zvečer šla sama spat, za večerno pravljico pa razmišljala, kako lepo je zdaj ženinu in nevesti, pa vsem drugim, ki so ob poroki bili v božjem hramu. Poslušala sta me kot okamenela. Njun odgovor je je bil, da se vsak sam odloča, kako se bo držal cerkvenih zapovedi. Božja beseda in evangelij pa sta čisto nekaj drugega.“
Frančka je zanimalo tudi, kaj bi mu povedala, če bi se srečali za kakih deset ali dvajset let v dolini Sedmerih jezer, ko bi jima postavil ista vprašanja. Takrat pa so se razšli kot je planinska navada. „Vonjave večerje so nas vabile v jedilnico, ki se bo malo pozneje spremenila v spalnico. Kako tam to zgleda, pa je zgodba za drugi zapis. V planinah je navada, da se po večerji ne gre hitro spat. Takrat se začne najlepši del ture, še posebej, če so med pohodniki taki, ki jim je dano, da malo v živo združijo zborovsko petje. Z Marto sva si vedno želela, da bi bila zraven ob večernem koncertu. Sprva se oglasijo v več manjših skupinah v različnih razdaljah okoli postojanke. Tisti, ki teh darov za petje nimamo, pristopimo tja, kjer se nam zdi za nas najlepše. Ne traja pa dolgo, še posebej, če se pojavi kaki instrument. Tu pa sta moja sopotnika oziroma duhovnika, vso zadevo vzela v svoje roke. Pod kočo je čudovito jezerce kot v pravljici. Iz njega pa izstopa kake tri metre velika skala. Na njej je prostora za kake tri osebe. Če bi se malo stisnili tudi za več.“
Naenkrat pa se odpre prava nebeška glorija. V tej mirni dolini prisotni zaslišijo čudovito pesem: »O, Triglav moj dom.« Na skali ob jezeru Franček znova zagleda svoja današnja sopotnika. Še danes se vpraša, kakšno je imel to kitaro, iz katere je brez elektronike izvabil tako lepe glasove. Zgleda, da mu jih je sama narava uglasila, ko jo je brez kovčka nosil ob nahrbtniku, pa z njo udarjal ob skale. „Zdaj sva videla, da Božja volja izbira prave ljudi. Okoli odra v naravi se nas je zbralo kakih petdeset. Zdaj pa drugo presenečenje. Prvo je bilo, da sem ta dan hodil v družbi bodočih dušnih pastirjev. Naenkrat kitarist s petjem začne izstopati s skale ob jezeru in se s petjem in kitaro med množico pomikati proti nama. Umaknila sva se mu malo proti jezeru, ker sva predvidevala, da je namenjen proti koči. Napotil se je čisto pred naju kot tudi njegov sopotnik. Videla in občutila sva, da je del koncerta: »Pesem ptic trnovk v dolini Sedmerih jezer« skupno z vsemi nastopajočimi namenjen nama, mogoče kot zahvala, da sem jima pred nekaj urami za zaključek ture namenil pravljico o Megy. Njuno darilo nama je za nekaj mesecev podaljšalo življenje. To energijo lahko dobiš samo v tej Posvečeni dolini. Niti se ne zavedamo v kako lepi deželi bivamo.“
Za kakšne pol ure jih je večerna zarja za Velikim Špičjem pospremila v planinski spanec. Drugi dan jih je prebudilo lepo sončno jutro. Postojanka je hitro postala prazna. Pridni oskrbniki so že zavihali rokave. Skupni spalnici je bilo treba vrniti čast jedilnice. Popotniki so se odpravili novim dogodivščinam in vrhovom naproti. „Za našo družbo sem malo zaostal, ker sem želel, da vzamem zraven nekaj fotozapisov. Za nekaj minut smo bili že spet skupaj. Tu pa spet presenečenje. Marta me je vprašala, če sta me našla novomašnika, ki sta me iskala okoli cele postojanke. Joj, kaka škoda, da se nismo pozdravili. Včeraj sta mi zaupala, da nadaljujeta pot proti Komni. Takoj sem se obrnil v tisto smer in na razdalji blizu dvesto metrov zagledal dva planinca, od katerih je eden nosil kitaro. Ko sem zakričal, sta se takoj ustavila, dvignila roke v pozdrav in se obrnila nazaj proti postojanki. Tudi jaz sem storil enako. Ne da se opisati, kako srečni smo bili vsi, ko smo se objeli in si dali roke v pozdrav. Ni se dalo skriti, da si želimo še nekaj povedati. Mogoče ob naslednjem srečanju. Kaj sta le tisto noč sanjala, mogoče o Pesmi ptic trnovk, o Megy, morda kako se na farah že veselijo, da dobijo kakega Ralpfa. Bog ve, kje se danes nahajata. Vesel bi bil, če bi se v tem zapisu našla in mi sporočila, če mašujeta kje v Sloveniji ali blizu nje. Z Marto bi se udeležila njune sv. maše. Verniki njune župnije naj prosijo Vsemogočnega, da bi še vsi dolgo živeli in nam bi bilo lepo na zemlji. Naj ju ne obsojajo, če bosta kdaj z Megy odšla na kaki samoten vrh ob dolini Sedmerih jezer.“
Sogovornik Franček nam je zaupa tudi, da je s to zgodbo želel sporočiti, da bi bil neizmerno srečen, če bi do tega prišlo. „Tudi kitaro prinesita! V kolikor bi si želela, da se v letu 2026 dobimo pri Sedmerih jezerih, bi pozabila na vse stroške samo, da bi prišla na mesto naših prvih srečanj.
Prepričan sem, da sta vzorna pastirja svojih ovčic, ki ne dopustita, da bi ta ljubka bitja prišla v kremplje volkovom kot se na žalost marsikje dogaja. Tudi v naši neposredni bližini. To pa je že snov za naslednji zapis. Vsem, ki boste brali zgodbo, z Marto želiva mirne božične praznike in zdravo, cvetoče kot je poleti dolina Sedmerih jezer, srečno leto *2026*,“ še pove Franček, ki je priložil fotografijo svoje moje življenjske sopotnice Marte, ki jo vidite na skali ob jezeru, kjer sa pred dobrimi tridesetimi leti uživala ob koncertu mladih duhovnikov, ki naj vsem izroči pozdrav iz tega raja na zemlji.
Fotografije so z opisanega dogodka, le zadnji dve sta nastali pozneje( Fotografije; Arhiv Frančka Pelcla)