Projekt »Škatlica povej!« jim je prinesla zanimivo igro iz preteklosti
Življenje na podeželju ni enako življenju v mestnih središčih. Nikoli niti ni bilo tako. Čeprav je trend razvoja ruralnih območij čim bolj približati se kvaliteti življenja v mestnih središčih, ima življenje na podeželju še vedno številne prednosti, ki jih tamkajšnji želijo ohraniti. Zato tukaj živijo in ustvarjajo. Napredek življenja v lokalni skupnosti niso le modernizirane ceste, vodovod, kanalizacija,… Za boljšo kvaliteto življenja na podeželju skrbijo tudi z zagotavljanjem dostopnosti do kulture in do preteklosti. Zaradi kulture so ljudje bolj moralni, civilizirani in strpni. „Prav s tem namenom smo v letu 2019 oddali vlogo in bili uspešni na javnem razpisu LAS Prlekija s projektom »Škatlica, povej!«, s katerim smo želeli poskrbeti za ohranitev naše bogate nesnovne kulturne dediščine – z oživitvijo ljudske igre »Pančerltrajbanje«, ki izvira iz teh krajev,“ pravi Helena Kraupner, višja svetovalka za kmetijstvo, turizem in projekte v občini upravi Apače in dodaja: „Radi smo sodobni in sledimo trendom globalizacije na vseh področjih, a ostajamo in želimo ostati domoljubi, z bogato kulturno dediščino, ki nas zaznamuje. Le to je potrebno ohraniti in jo negovati, saj se v času, v katerem živimo, na to kaj hitro pozablja.“
In šele po dobrem letu dni, ko je naša življenja zaznamovala epidemija novega koronavirusa, so v Apačah uspeli tudi javno predstaviti svojo pridobitev. „Na današnji dogodek čakamo že več kot leto dni. Žal tudi današnji dogodek ni povsem tak, kot smo ga načrtovali, a kljub temu smo veseli in zadovoljni“, je dejala Severin Sobočan, napovedovalka na dogodku, sicer pa direktorica občinske uprave Apače, ki je tudi predstavila »pančerltrajbanje« – pančerl trajbat. Gre za preprosto avtohtono igro v naravi, ki izvira iz vasi Črnci v Apaški dolini. Igrali so jo otroci na vaški gmajni ali na bližnjem »dreš placu« (prostor za mlatilnico žit). Za pančerltrajbanje so izkoristili vsak trenutek svojega prostega časa, če so le lahko pobegnili obveznostim, ki so jim jih naložili starši. Kljub temu, da ima današnja občina Apače 21 vasi, se je igra od nekdaj igrala le v vasi Črnci.
Zgodovina igrice »Pančltrajbanje« se je prenašala le z ustnim izročilom, iz roda v rod. Zapisa o njej tudi Google ni našel, ko so v Apačah iskali in zbirali informacije. Pa vendar je obstajala, a bi skoraj utonila v pozabo. Le starejši prebivalci vasice Črnci se je še živo spominjajo, saj se tako vračajo v svoje otroštvo, mlajše generacije jo poznajo skoraj samo po pripovedovanju starih staršev. Ker je tudi tovrstna nesnovna dediščina del bogate zgodovine našega kraja, so jo oživili in poskrbeli, da se bo prenašala tudi v naslednje rodove. „Iz pripovedovanj lahko zagotovo trdimo, da se je igra igrala že na začetku 20. stoletja, pa vse do začetka 70. let prejšnjega stoletja. Svoj pomen in pogostost igranja je začela izgubljati na začetku šestdesetih let 20. stoletja, ko so v Črncih nabavili sindikalni televizor Kmetijskega gospodarstva Črnci. Drugi razlog za to je bila ureditev igrišča za mali nogomet za grajskim obzidjem Meinlovega gradu. Znano je, da je imela takšno nogometno igrišče v Apačah in v okolici Gornje Radgone le vas Črnci, ki je v tistem času tekmovala s svojimi člani v lenarški ligi malega nogometa. Tako je počasi zanimanje otrok za pančerltrajbanje postalo vedno manjše.“ pravi Helena Kraupner.
Ob večkratnih obujanjih spominov na čase pančerltrajbanja so se nekdanji igralci odločili, da igro ponovno obudijo. Leta 1996, prvo soboto v mesecu juniju, so se na vaški gmajni v Črncih v velikem številu zbrali vaščani in prijatelji, ki so se nato vse do leta 2016 enkrat na leto pomerili v pančerltrajbanju, na običajen, star način. Nato je igra spet zamrla. Da ne bi utonila v pozabo in da se za zanamce »pančerltrajbanje« ohrani, so zanjo napisali navodila – v obliki besedila in hkrati v navodilih tudi s sliko in zvokom. Da se bo za vedno ohranilo dejstvo njenega izvora v Črncih, a bo poznana tudi drugod. V navodilih igre smo uporabili besede, ki so jih uporabljali otroci, ko so se igrali, saj le tako ohranjamo izvirnost tistega časa in okolja. Pri pripravi pravil in navodil ter snemanju videa je pomagal Rudi Zemljič iz Črncev, ki je tudi tokrat podrobno predstavil pančerltrajbanje. Poleg Zemljiču so v Apaški dolini hvaležni tudi Športno turističnemu društvu Mahovci za sodelovanje v projektu in izdelavo vseh palic, ki so nepogrešljiva oprema pančerltrajbanja, še posebej štirim nadobudnim fantom, ki so pod budnim očesom Rudija Zemljiča odigrali pančerltrajbanje tako, kot so ga igrali včasih.
„Ekipa, ki jo sestavljajo; Denis in Aleks Zemljič, ter Marcelino Brus in Gal Kaučič, so dobro pripravljeni in so vedno pripravljeni karkoli povedati o pančerltrajbanju, ali pa tudi odigrati kakšno tekmo. Vesel sem, da so se fantje rjae odločili za igranje v naravi in s tem ohranjanje kulturne dediščine, kot da so skozi za računalnikom ali ob pametnem telefonu, nam je povedal Rudi Zemljič, ki je še posebej vesel, da se bo zanimiva vaška igra v naravi sedaj lažje ohranila.
Pančerltrajbanje, avtohtona preprosto igra v naravi, ki je že pozabljena, ne pozna veliko ljudi. Eden redkih, če ne edini, kateremu je igra zelo blizu, je Rudi Zemljič iz Črncev, ki je sodeloval pri pripravi pravil in navodil ter snemanju videa za predstavitev igre pančerltrajbanje. Najprej je potrebna izbira prostora za igro, in sicer ob robu večjega travnatega igrišča ali druge primerne površine, v tla vkopljemo navaden cigl, ki ga poravnamo z nivojem terena. Okoli cigla označimo krog, premera približno 40 cm. To območje imenujemo ainpren, ki ga običajno označimo kar z apnom. Nato v polkrogu označimo stojišča za igralce, ki so od ainprena oddaljeni približno tri metzre. Pravila igre, v kateri običajno sodeluje štiri do pet igralcev, so: Izbira prvega lauferja – enemu od igralcev soigralci na naprej iztegnjene roke položijo vse palice, ter nanj še pančerl. Ta vse skupaj vrže čez glavo nazaj. Lastnik tiste palice, ki je najbližje pančerlu, postane prvi laufar. Svojo palico ves čas nosi s seboj. Igralci, ki ostanejo v igri, v polkrogu zasedejo označena stojišča in jih skrbno varujejo. Igra običajno poteka v smeri urinega kazalca, lahko pa tudi obratno. Vrstni red metanja palic je vedno enak. Cilj igralca je, da z metom palice zadenejo pančerl in da ta poleti čim dlje. Cilj in dolžnost laufarja pa je, da pančerl poišče in ga čim prej postavi nazaj na cigl. Igralci morajo z eno nogo vedno stati na stojišču, sicer jim laufar lahko prevzame mesto, gubitnik mesta pa postane laufar. Ves čas igre je potrebno skrbeti za varnost igralcev in gledalcev. Pri igri je potrebno imeti rezervne pančerle, saj se večkrat zgodi, da pančerl pade v kakšno grmovje ali visoko travo in ga laufar ne najde…
Ob tem in poteku igre nam je Zemljič v svojih besedah razložil, kako se lahko zgodi, da mora igralec med igro na stranišče. Takrat položi svojo palico na mesto svojega stojišča in zavpije ‘Mahula’. V tem primeru mu nihče ne sme zavzeti njegovega igralnega mesta, igra pa se ne prekine. „Zanimivost je, da v tej igri ni zmagovalca. Igramo jo lahko, dokler se je ne naveličamo, ali nam zanjo zmanjka časa. Čeprav so jo včasih igralci le otroci, ne bo prav nič narobe, če jo ob posebnih priložnosti, za večjo prepoznavnost, odigramo tudi starejši. Vsekakor se bomo ob njej zabavali, tako kot so se toliko let nazaj, naši predniki, predvsem pa jo bomo ohranili za naslednje generacije“, nam je še povedal Rudi Zemljič.
