Po nasilni izselitvi »Apaških Nemcev«, so naseljevali družine iz drugih delov Slovenije
Letos mineva 79 let od prisilne izselitve nemškega prebivalstva iz Apaške kotline. O tem so, ne ravno na veliko, pisali zgodovinarji. Manj pa se je pisalo o naselitvi družin v ta, od izseljenih Nemcev, prazne domove. O tem tudi niso poročali tedanji redki socialistični mediji, kot so radio ali časopisi. Mi smo v našem arhivi člankov iz Večera naleteli na članek znanega radgonskega dopisnika in našega sodelavca Francija Klemenčiča, ki je v Večeru pred 50-timi leti objavil zanimiv, lahko bi rekli zgodovinski članek. Kot socialni delavec je razmere dobro poznal, saj je bil kot referent, za borce na takratni veliki občini Gornja Radgona, med leti 1965 in 1975. Zato je dobro poznal problematiko dogajanja o prihodu in odhodu kolonistov na Apaško polje. Članek je zanimiv, zato ga bomo, z njegovim dovoljenjem, v celoti povzeli, tako kot ga je avtor napisal in objavil v Večeru. Razumljivo je, da je takrat Apaško polje sodilo pod občino Gornja Radgona in Okraj Ljutomer.
V nadaljevanju povzemamo prispevek Francija Klemenčiča v Večeru izpred 29 let:
Od naselitve kolonistov je minilo 50 let – Apaška kotlina obljubljena dežela
Po 2. svetovni vojni se je v Kotlino priselilo 512 družin, a jih je skoraj polovica že kmalu odšla
Za Apaško kotlino v sedanji občini Gornja Radgona (kotlina meri 5.321 ha in jo sestavlja 21 krajev) malokdo ve, da je bila do konca II. svetovne vojne v glavnem naseljena z nemško govorečimi ljudmi. Takratna oblast jih je večino odselila, namesto njih pa naselila nove prebivalce iz skoraj vseh predelov Slovenije. Prevladovali so bivši borci narodnoosvobodilne vojske oziroma njeni simpatizerji. V Apaško kotlino je večina priseljencev, ki so jih imenovali kolonisti, prišli v začetku leta 1946, nekaj pa že ob koncu 1945. Po podatkih je bilo teh družin 512. Naselitev so v glavnem opravljali z vlakovnimi kompozicijami. Nekatere so pripeljali do Radencev ali Gornje Radgone, spet druge do Maribora.
Po prihodu v Apaško kotlino je vsaka družina dobila 3 do 5 ha zemlje, hišo, gospodarsko poslopje, živino in orodje za kmetovanje ter vse potrebno za življenje. Kot se spomnijo nekateri »prišleki«, je bilo za mnoge priseljence prav razkošno, saj je bilo v hišah vse, kar so rabili. Živali, ki so bile v gospodarskih poslopjih, so krmili sosedje. Seveda pa je bilo to »bogastvo« v mnogih primerih le navidezno. Povedati je treba, da so bile hiše v glavnem brez pravih temeljev in da oprema ni bila bogve kako dobra. Toda za ljudi , ki so prej pogosto živeli v bistveno slabših razmerah, je bila Apaška kotlina »obljubljena dežela«. Največji problem je bil, ker novi naseljenci niso znali kmetovati, drugih del oziroma zaposlitev pa v tistem času na območju Apaške kotline ni bilo. Zato so številni razočarani zapuščali »Titovo dolino« in se vračali tja, od koder so prišli. Namesto njih so se v Apaško kotlino priseljevali ljudje iz sosednjega Prekmurja. Podatki kažejo, da se je do leta 1960 odselilo okrog 40 odstotkov priseljenih družin.
Kolonisti so se v veliki meri odločili za vključevanje v takratne kmetijsko obdelovalne zadruge. Menili so, da bodo ob skupnem obdelovanju zemljišč in delitvi dohodkov uspešnejši. V začetku so zadruge ustanovili v Apačah, Stogovcih, Podgorju, Žepovcih in pozneje še v Lutvercih, Segovcih in Nasovi. Med leti 1949 in 1952 so bili praktično vsi priseljeni člani zadruge. Redki domačini pa se za zadruge niso prav posebno radi odločali. Toda zadruge so pričele kaj hitro pešati in po letu 1953 jih je večine tudi propadla. To je bilo za »koloniste« novo razočaranje. V tem času so številni zopet zapustili Apaško kotlino.
Stanovanjska gradnja se je na tem območju razmahnila šele po letu 1965, ko je takratna država ponudila bivšim borcem ugodne kredite, povrhu vsega so številni že prejemali pokojnine, mlajši pa so se vse lažje zaposlovali v Apaški kotlini in sosednjih krajih, denimo v Sladkogorski v Sladkem Vrhu ali v Gornji Radgoni v Elradu, in Avtoradgoni, pa tudi vse več v sosednji Avstriji. Razcvet Apaške kotline je bil kratkotrajni in danes je položaj spet razmeroma slab. Tu je tačas okrog 450 nezaposlenih ljudi, v krajevni skupnosti Apače in Stogovci se spopadajo s številnimi težavami, zlasti ker nimajo sodobnih cest in ker ne morejo razvijati turizma. Za okrog 270 otrok v Apačah bi morali zgraditi prizidek k obstoječi osnovni šoli, nimajo telovadnice, nimajo ustreznih kabinetov in kuhinje. Četudi prav zdaj mineva 50 let od prihoda kolonistov v Apaško kotlino, zaradi vsega povedanega med domačini ni prave volje, da bi pripravili posebne slovesnosti ob tem jubileju, še zlasti, ker so se številni kolonisti iz let 1945/46 med tem odselili ali pomrli. Mladi pa tako ali tako ne vedo veliko o tem nenavadnem poskusu oživitve kotline.
Članek Francija Klemenčiča, je lahko dragocen za zgodovinarje, posebno zato, ker je bila dolga leta izgonu nemškega prebivalstvena in naselitvi kolonistov tabu tema. Tisti, ki smo živeli v času teh dogajanj, bi lahko marsikaj zanimivega povedali, a ne bomo, kajti ne bi radi brez potrebe vzbujali vznemirjenja meh redkimi živečimi kolonisti, zlasti med njihovimi potomci. Lahko pa rečemo, da ljudje, ne glede ali so kolonisti, domačini in drugi priseljeni, živijo v slogi. To dokazujejo, da so si ustvarili svojo občino, ki gospodarsko in tudi sicer lepo napreduje. (L.K.)
Pogled na Apače v preteklosti in danes (fotografije: Ludvik Kramberger in FB)