Občudovanja vreden rimski grob, ki sta ga odkrila Martin in Milan iz Odrancev, s težko muko končal na domačem pokopališču
Gotovo niti dragi Bog ne ve, kaj vse se nahaja pod nami, kaj vse smo pozidali, zabetonirali, poasfaltirali. A že tisto, kar pred gradnjo avtocest, daljnovodov, prog in drugih objektov, odkrijejo arheologi in gradbinci potrjuje, da je na območju današnje Slovenije, kjer živimo, preteklost bila pestra in bogata. Prepletanje poti z območja Karpatov proti Jadranu in pozneje, iz Budimpešte in Dunaja, proti Italiji, ter iz zahodne proti jugovzhodni Evropi, je v minulih tisočletjih, za seboj pustilo bogato zapuščino, ki se je ne bi sramovali nikjer na zemeljski obli. Poleg arheologov, ki so zlasti v zadnjih letih na območju Prekmurja, Prlekije in Slovenskih goric, med gradnjo pomurske avtoceste, železniške proge Pragersko – Hodoš, daljnovoda Cirkovce – Petišovci…, bili deležni veliko neverjetnih zgodovinskih odkritij, kar nekaj zanimivih najdb so bili deležni tudi posamezniki, domačini na skrajnjem severovzhodu države. In med tistimi, čigava imena bodo ostala zanamcem sta tudi oče in sin Martin iz Milan Hozjan iz Odrancev, po površini najmanjše izmed vseh 212 slovenskih občin. Med naključnim oranjem svoje njive sta namreč že pred časom odkrila grob iz rimske dobe, in za mnoge je to najdba, ki jo skorajda primerjajo s podobnim odkritjem „orača“ izpred natanko 210 let, ko je v okolici Benedikta v Slovenskih goricah, odkril znamenite „Negovske čelade“
Hozjana verjameta, da je s kamnitim grobom povezano še veliko skrivnosti, a ta pri Milanu že zdaj vzbuja čudenje in občudovanje hkrati. Čudenje ob misli, kako neki so v davnini takšno skalno gmoto premikali kilometre daleč, ob tem da so jo zdaj komaj zmogli dvigniti z najmočnejšimi stroji v vasi, ter občudovanje kulture ali odnosa do pokojnih, ki so ga s takšnimi grobnicami izkazovali. Upa tudi, da bodo ljudje ob skali, ki je postavljena na vidnem kraju, postali za trenutek in se zamislili o pomenu in vrednosti preteklosti ter o našem hitenju v sedanjosti pri lovljenju nekega napredka. Milanu je sicer jasno, da je na območju, kjer je grob najden nekoč bilo Panonsko morje, a kljub temu mu ni jasno, da je sestava „stene“ tako pestra in morsko obarvana s fosilnimi školjkami in mnogimi drugimi kamninami ter materiali.
Zgodilo so je sicer pred kakšnimi petnajstimi leti, ko je Martinu pri oranju plug večkrat podrsal po kamniti podlagi na gomili, ki je bila na njivi med Odranci in Beltinci, dvakrat se je plužno železo celo zlomilo, kot pripoveduje Milan Hozjan, ob tem se je enkrat pokazal na površju tudi odlomljen del kamnine. Začudila ga je njena struktura, saj ne sodi v naše naravno okolje, na njej pa je opazil tudi okamnine, fosile školjk. Doma so se dogovorili, da bo sosed, ki ima bager, to skalo izkopal.
Milanov oče se je s sosedom odpravil na njivo sosed je veliko skalo res izkopal, vendar je potem s tem strojem ni mogel dvigniti na prikolico. Martin mu je naročil, naj jamo pod skalo še poglobi, gmoto pa zvrne nazaj in jo znova zasuje z zemljo. Tako sta tudi naredila in Martin je domov pripeljal namesto skale dva kubična metra izkopanega gramoza. Milanu, ki je mimogrede v dveh mandatih bil občinski svetnik, pa misel na kamnino ni dala miru. Čez kakšni dve leti po neuspelem prvem izkopu se je dogovoril s sorodnikom Vinkom Smejem, da po žetvi skalo znova odkopljeta. To jim spet ni uspelo z bagerjem, in šele v tretje, ko je prišel mizar Matko z viličarjem, ki lahko dvigne pet ton, so jo le privlekli domov. Videlo se je, da je kamen obdelan oziroma da ima pravokotno vdolbino, kjer naj bi nekoč „shranjevali“ pokojnikov denar in nakit. Hozjanovi so poklicali arheologe iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki so si najdbo leta 2014 tudi ogledali in jo opisali kot del rimskodobnega groba. O njej so obvestili tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine, z najditelji pa se dogovorili, da jo čez čas prepeljejo v Mursko Soboto, kar se potem ni zgodilo. „Dogovorili smo se, naj nekaj časa ostane pri nas, da si jo bodo lahko prišli ogledat otroci iz šole, vendar je potem tu stala vse do letos,“ pravi Milan, ki je hvaležen domačemu županu, da so najdbi uredili „stalno bivališče“. Njegova soproga Štefanija, mimogrede grede načelnica Upravne enote Lendava, dogovorila z odranskim županom Ivanom Markojo, da bi za grobnico v občini našli primernejši kraj.
Prepeljali so ga namreč na bližnje pokopališči v bližini znamenite cerkev sv. Trojice, kjer je po Milanovem prepričanju, veliko primernejši kraj, kot njihov grunt. Letos spomladi smo grob prestavili na zelenico pred mrliško vežico, pred prvim novembrom pa so pred njo postavili še kovinsko tablo z opisom za obiskovalce. Kustos in arheolog Samo Sankovič iz Pomurskega muzeja Murska Sobota je o najdbi zapisal, da gre za rimskodobni grob iz obdobja med 1. in 3. stoletjem našega štetja, ko so umrle sežgali in jih pokopali pod gomilo. Bogatejši grobovi so imeli kamnite pepelnice, kot je ta, najdena v Odrancih. Vsekakor gre za zelo redko najdbo, katere pomen bodo morali arheologi še podrobneje raziskati. 81-letni Martin se sicer ne spomni, da bi v preteklosti kateri od domačinov ali prednikov omenil, da je izkopal kakšen zanimiv predmet iz davnine, in predniki tudi niso nikoli pripovedovali o tem, da je tod mimo vodila rimska cesta. O njej je tudi sam prvič slišal od dveh arheologov, ki sta prišla na ogled izkopanine. „Spraševala sta me, ali smo ob kamniti skrinji našli še kaj. Morda je kaj bilo, toda videl nisem ničesar,“ nam je povedal Martin, ki verjame, da je do tega odkritja prišlo tudi zato, ker so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zemljo s te gomile vozili domov, da so z njo zasuli dvorišče okoli hiše, ki so jo takrat zgradili…
