Pojavila se je strešna opeka biber iz ciglence Dominika Čolnika z inicialkami D Č
O Dominiku Čolniku, kmetu, vinogradniku, veterinarju in narodnem buditelju, katerega so v njegovi dobi življenja, poimenovali Kralj Slovenskih goric, je bilo veliko napisnega in znanega, a se vedno pojavi kaj novega. Rodil se je 3. avgusta 1830 pri Sv. Treh kraljih v Slovenskih goricah, umrl pa 28. decembra 1893. Čeprav se je rodil na enem bregu nad Benediktom je Dominik Čolnik večino otroštva preživel na Drvanji, na drugem hribu pad Benediktom v Slovenskih goricah. Njegov oče Matija je bil zelo narodno zaveden in za sodoben razvoj kmetijstva zavzet kmet. Mati mu je bila Katarina. Šolska znanja je začel pridobivati v domači dvorazrednici, nato pa ga je oče vpisal v mariborsko gimnazijo. Leta 1849 je odšel na šolanje v Ljubljano, kjer je na liceju obiskoval kmetijska predavanja za učiteljske in duhovniške pripravnike, vpisal pa se je tudi na živinozdravniško in podkovsko šolo, ki jo takrat vodil Janez Bleiweis, Ob živinozdravniškem znanju se je v Ljubljani še navdušil za sadjarstvo in vinogradništvo. Po vrnitvi domov je nova spoznanja uveljavil na domačem posestvu, hkrati pa je kot odposlanec Štajerske kmetijske družbe potoval po številnih kmetijskih razstavah od Pariza do Petrograda. S potovanj je domov prinašal tudi številne živali, rastline in semena, ki jih je nato gojil na svojem obsežnem posestvu. Leta 1861 si je tam postavil nov in sodoben hlev, leta 1864 še neogotskemu dvorcu podobno stanovanjsko stavbo in leta 1869 še velik »kranjski kozolec«, ki je velika posebnost v tem okolju in najbolj vzhoden slovenski kozolec. O svojih dosežkih je pogosto pisal v Kmetijske in rokodelske novice in pozneje še v mariborskem Slovenskem gospodarju. Leta 1861 se je poročil z Ano Fanedl, hčerjo premožnega trgovca iz Lenarta. V 15-letnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok, tri hčere: Ljudmila (1862), Hema (1864), Hilda (1866) in štirje sinovi Jaroslav (1870), Ciril (1871), Metod (1872) in Ljubomir (1875).
Čolnikovo življenje je na drobno proučeval, tedaj mladi zgodovinar, Igor Zemljič, katerega oče je bil zaposlen v takratni tovarni Elrad v Gornji Radgoni, Viktor Zemljič, ki je bil uspešen tehnolog. Igor je pristopil k raziskovanju Čolnikovega življenja ob njegovi 100. obletnici smrti, leta 1993. Izdana je bila tudi knjižica, ki nosi naslov Dominik Čolnik, pozabljeni narodnjak Slovenskih goric.
Dominik Čolnik je bil med Benedičani, pa tudi širše, dolgo znan po njegovi mogočni hiši, po velikih modernih hlevih in po znamenitem kozolcu, Hiša, postavljena je bila leta 1864, je bila nekaj posebnega, zato so ji rekli Čolnikov grad, V notranjosti, po hodnikih in drugih prostorih, so bile barvne poslikave, ob slikah pa so bila napisna posvetila ali verzi. Na eni od slik je prikazano Blejsko jezero in je ob njej napisan verz: »Po jezeru bliz Triglava, čolnič plava sem ter tje«. Ob tem prispevku je prikazana ohranjena črno-bela slika, čeprav je bila slika ustvarjena v barvah. V hiši se je nahajala nekakšna dvorana, rekli bi sejna soba, kjer so se zbirali veljaki, ki jih je gostil in jim predaval Čolnik, o sadjarstvu, vinogradništvu in umnem poljedelstvu, pa še kaj. Zanimivo je, da je Čolnik, ko se je poročil, leta1861, in prišel na to posest, najprej je leta 1861 postavil moderen hlev, ki je bil obokan z opeko. V spodnjem delu so bili hlevi ločen za govejo živino in konje. Nadstropje hleva pa je predstavljalo senik, v katerega so krmo na senik vozili z vozovi, kar je bilo tedaj edinstven primer tovrstne gradnje daleč naokoli. Danes, ko pišemo ta prispevek, o Čolnikovem gradu in drugih poslopjih, ni več sledu. Novi gospodarji so vsa poslopja odstranili, ali kar »zravnali z zemljo«!
Še veliko zanimivega in že znanega bi lahko pisali o Čolniku, za tedanje čase »velikemu« možu, med drugim, da je kot odličen vinogradnik, prvi na svetu pridelal ledeno vino. Tokrat je naš namen, da bi predstavili najnovejše odkritje dveh mož Franca Trinkausa iz Drvanje in Maksa Potočnika iz Benedikta. Moža sta ob podrtiji vikenda, pokojnega Slavka Strmška, odkrila strešno opeko tipa biber, na katerih so dobro vidne inicialke D in Č, ki predstavijo lastnika ciglenc Dominika Čolnika iz Drvanje. Doslej namreč vsaj večino ni bilo znano, da bi v Čolnikovi »ciglenci, ki se je nahajala nedaleč od Čolnikove posesti, ter Trinkausove domačije, na njivi, nahajala »ciglenca«, kjer so izdelovali opeko za gradnjo poslopij na Čolnikovem posestvu. Odkritje je mnoge presenetilo, saj ni ravno znano, da bi v »domačih ciglencah« opekarnah, izdelovali strešno opeko.
Kot nam je zaupal Maks Potočnik, ki se zanima za zgodovino, sta našla le tri komade opeke z izbočenimi črkami D in Č. Zanimivo je, da so na vseh treh črke Č prikazane drugače, kar je vidno na priloženih slikah. Kot sta povedala, bodo opeke podarili Turistično vinogradniškem društvu Benedikt in se bodo nahajale v Stari mežnariji, muzeju, ob cerkvi Sv. Treh kraljev. Naj povemo, da o ciglenci na njivi že dolgo ni več sledu. Škoda pa je, da je Benedikt izgubil tako zanimivo zgodovinsko znamenitost. Čolnikovo »trdnjavo«, kot je izgubil tudi nekdanji grad na Drvanji, kjer o njem ni več sledu. Tretji grad v občini Benedikt, to je Fuksov grad v Štajngrovi, pa je delno ohranjen po zaslugi sedanjih lastnikov, družine Leva. (L.K.)
Opeke – novo odkritje o Kralju Slovenskih goric Dominiku Čolniku (Avtor vseh fotografij: Ludvik Kramberger)