Običajno jim redko kdo nameni kakšen kompliment, razen če zadiši iz kuhinje…
Ko je Zveza kmetic Slovenije (ZKS) konec letošnjega oktobra, v počastitev svojega praznika, v Zagorju ob Savi pripravila svečano prireditev, na kateri izbrali tudi nas slovensko kmetico leta, si je po mnenju tričlanske komisije, med šestimi kandidatkami, zmago prislužila 65-letna Marija Rožman iz Terbegovcev, nedaleč od Svetega Jurija ob Ščavnici, ki je vse življenje ostala na domačiji ter od otroštva skrbela za živino in delo na poljih, hlevu, v kuhinji ipd. Pa ne samo to, Marijo Rožman, naj kmetica leta 2023, je že od nekoč znana po vsej bivši skupni državi SFRJ, kjer je tekmovala in zmagovala v oranju, aktivna je tudi v Društvu podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici, katerega članica je vse od njegove ustanovitve oziroma že več kot trideset let in pravi to društvo jo je prijavilo, da je pozneje postala prva dama slovenskega kmetijstva. Vedno skromna Marija, ki običajno raje dela, kot slavi, je prijavo na izbor, kasneje pa zmago, le stežka sprejela, po razglasitvi za naj kmetico pa je vse skupaj nekako sprejela in se s tem počasi sprijaznila. „Nikakor ne želim, da bi kdo mislil, da za naziv nisem hvaležna. Vsekakor je to eno priznanje in tudi pohvala za vsa leta dela na kmetiji, redko nam namreč kdo nameni kakšen kompliment razen če zadiši iz kuhinje… Vendar pa na kmetijah nimamo ravno časa za kaj takega, pri nas moramo delati. Nisem vam jaz za medijsko pozornost, temveč za hlev, njivo in štedilnik,“ pove naša sogovornica Marija Rožman.
Prav o njej, kot kmetici leta je širna Slovenija, zlasti podeželsko oz. kmetijski del, v zadnjih tednih veliko izvedela, pred enim največjih krščanskih praznikov Božičem, pa smo jo pobarali, kako je na podeželju v v tem času bilo nekoč in kako je danes. Rožmanovi božiča, zaradi smrti v družini, letos ne bodo posebej praznovali, a kljub temu nam je Marija razložila. „Pri nas je vedno, in tudi danes, pričakovanje božiča nekaj posebnega. Praktično ves december, oz. adventni čas, še posebej zadnji teden pred božičem, potekajo priprave. Od pospravljanja in čiščenja, do peke potic, piškotov in drugih dobrot. Pričakovanja so vedno bila velika, zanimiva, sploh luštno je v teh prazničnih dnevih. Na predvečer božiča je obvezen odhod k sveti maši, bodisi k svetemu Duhu na Stari Gori, ali k sv. Juriju ob Ščavnici, vseskozi smo se družili in lepo se imeli. Žal je danes tega vedno manj, pri nas pa smo si tudi sami krivi, saj smo si sami naložili preveč živine in je doma vedno veliko dela. Nikamor ne moremo, čeprav bi v teh letih lahko malo uživali,“ nam je povedala Marija, ki je hvaležna sinu Gregorju, da je prevzel kmetijo, a še vedno je veliko dela tudi za njo z možem, čeprav sta uradno upokojena ter tudi za mlajša otroka Patra in Ano, ki pa najprej morata v službo, nato pa še pomagata na kmetiji. Prav na tej kmetiji – domačiji v Terbegovcih, je naša sogovornica Mariha odraščala s staršema in bratom. Že od malih nog je pomagala na govedorejsko-poljedelski kmetiji.
Delo na polju, v hlevu, pa tudi v hiši ji je domače, saj je morala vedno poprijeti za vse, toliko bolj po tistem, ko je ostala sama s staršema, saj je brat najprej odšel v srednjo šolo, nato v vojsko, kasneje pa se je odselil v tujino. Tako ni presenetljivo, da je Marija spretna s traktorjem, ki ga vozi že od konca osnovne šole. „Že oče je hodil drugim pomagat pri delu na polju, zato sem jaz to le nadaljevala. V domači vasi, pa tudi v sosednji sem drugim hodila orat, sejat in kako drugače pomagat pri delu na polju. Vozila sem tudi seno. Spomnim se, kako sva s prijateljico enkrat peljali krmo skozi vas. Takrat ležečih policajev še ni bilo, so pa bile druge ovire, ker sem malce hitreje peljala, sem prevrnila celoten voz sena. Sosed iz vasi, ki je bil z nama, je pobegnil, tako da sva morali sami znova naložiti voz in potem seno še na hlev. Če bi danes komu to povedal, bi te verjetno nekam poslal,“ razlaga Marija, katero so po bivši SFRJ, a tudi po današnji Sloveniji spoznali tudi kot odlično „traktorsko oračico“…
Fotografije: Jure Kljajič