Ena najstarejših stanovalk Doma starejših občanov GR obeležila lep življenjski jubilej
V teh dneh je še posebej vesela in zadovoljna ena najstarejših stanovalk DSO Gornja Radgona in sploh radgonskih občank, Nežika Jančar, doma sicer iz bližnjih Črešnjevcev. Čeprav je njeni najbližji, ki jih ni malo, pogosto obiskujejo in ji polepšujejo jesen življenja, je tokrat vse skupaj še bolj pestro, saj je v družbi svojih najdražjih obeležila častitljiv življenjski jubilej, 90. rojstni dan. Ob tej priložnosti se je kakšnih 50 družinskih članov zbralo v Gostišču pri Nadi v Šratovcih, kjer so s slavljenko Nežiko razrezali torto, nazdravili in zaplesali ob njenem lepem jubileju. „Nežika je mama, babica, prababica in praprababica. Predvsem pa je vedno nasmejana in dobre volje. Vsi jo imamo radi. Zato smo se tudi danes tukaj zbrali, da bi skupaj z njo preživeli ta današnji dan. Da se poveselimo in družimo in proslavimo njen rojstni dan. Danes je tvoj dan, zato pozabi vse, kar je bilo slabega. Da boš srečna, zdrava in vesela ter vse rada imela, tako kot imamo mi tebe, vsi, ki smo del tvoje velike družine! Draga naša Nežika, naj izpolnijo ti se vse želje! Vse najboljše za tvoj 90. rojstni dan!“ je v imenu vseh družinskih članov povedala ena izmed trinajstih vnukinj, Petra Recek, ki je ob tem dodala še misli Toneta Pavčka: Mama je angel sama, pa angela ne potrebuje. Njej le naloga dana, da druge varuje!
Nežika je namreč vedno vse varovala, tako svoje otroke, vnuke, pravnuke in vse, ki jih je poznala. Slavljenka, ki je dobila ime po svoji mami Neži, se je rodila v številčni družini staršev Neže in Franca Jaušovec, ki sta imela 7 otrok. Rojena v začetku leta 1933 je Nežika bila šesti otrok po vrsti. Najstarejša je bila Nežikina sestra Micika, ki se je rodila leta 1922, nato je bil brat Jakec, ki se ni vrnil iz 2. svetovne vojne, leta 1925 se je rodil brat Martin, nato Vincek, ki je umrl kot otrok, pa še leta 1929 brat Janez, Nežika leta 1933 in najmlajša Milika leta 1935. Nežika še je edina živeča izmed vseh teh otrok. Nežika se je poročila leta 1957 z Ivanom Jančarjem iz Lastomercev, vsem poznanim pod imenom Hanzek. Skupaj sta si ustvarila družino. Imela sta 5 otrok, najstarejša hčerka Milka je bila rojena 1.8.1954 v Zbigovcih, kjer sta takrat z mamo Nežiko tudi živeli. Ko je bila Milka stara 3 leta, leta 1957 sta se Nežika in Hanzek poročila in takrat se je Nežika z hčerko Milko odselila na Hanzekovo domačijo v Lastomerce – po domače jim pravijo Flekovi. Nato se jima je v Lastomercih 15.5.1958 rodil sin Ivan, leta 1959 pa sta se Nežika in Hanzek preselila k Balaškovim. To je nad Hanzekovo domačijo v Lastomercih, kjer se jima je 7.11.1959 rodila hčerka Zdenka. Nato sta se spet selila, tokrat v Črešnjevce k Gjerkeževim. Tam se jima je 16.5.1962 rodil sin Peter in 23.12.1965 najmlajši sin Drago.
Nežikin mož Hanzek je delal na gradbenem podjetju kot delavec, Nežika pa je morala pri Gjerkeževih težko garati, da je odslužila stanovanje, mleko in krompir. Včasih je delala cele dneve na njivi in goricah, pomagala je tudi pri sušenju krme za živino. Porabili so jo praktično za vse. Po rojstvu sina Petra se je Hanzek odpravil za večjim zaslužkom delat v Avstrijo. Tako moža Hanzeka med tednom ni bilo doma, prihajal je samo za vikend, vse breme in skrb za otroke je bila na Nežikinih plečih. V Črešnjevcih sta kupila parcelo in počasi začela zidati svoj dom. Bilo je zelo težko, saj je bil zaposlen samo Hanzek. Obema je bil cilj čim prej ustvariti svoj dom, kamor se je družina Jančar konec leta 1968 preselila. Najprej so živeli brez vodovoda in elektrike. Svetili so si z lampicami in svečami. To je bila na tej strani ceste takrat dolgo edina hiša. Prvi sosedje so bili na bregu Iskrovi in Karbovi. Kmalu po selitvi se je tudi Nežika zaposlila v Avstriji. Negovala je upokojeno učiteljico, ki je bila na invalidskem vozičku. Kuhala jim je, čistila in skrbela za njihovo gospodinjstvo. V Avstriji je delala okrog 10 let. Ko je gospa umrla pa se je zaposlila v Lekarni v ZD Gornja Radgona kot čistilka. Tam je delala 19 let, vse do svoje invalidske upokojitve.
Prva je svoj novi dom zapustila najstarejša hčerka Milka, ki se je novembra 1972 poročila in se preselila na Karbovo domačijo. Ni šla daleč, še naprej so bili sosedi. Drugi otroci pa so kar nekaj časa prebivali in preživljali svoja mladostniška leta v hiši v Črešnjevcih. Nato je odšla hčerka Zdenka, ki se je poročila in odšla živet v Prekmurje. Prišle so tudi prve vnukinje: Simona, Petra in Suzana, ki jih je Nežika imela zelo rada in jih razvajala. Vmes je Zdenka prišla živet nazaj domov z hčerko Suzano. Nekaj let sta še živeli v Črešnjevcih, dokler ni Zdenka spoznala Gustija, s katerim si je ustvarila dom in družino. Živijo v Radencih. Nato se je odselil sin Ivan, ki si je ustvaril svojo družino. Sina Peter in Drago pa sta bila najdlje doma, predvsem Drago, ki je skupaj z njo živel v hiši vsa leta.
Nežika je zelo vestna in pridna ženska. Vedno je skrbela, da je bil njen dom in okolica urejena. Imela je zelo veliki vrt, ki ga je z veseljem obdelovala. Dostikrat je sedela zunaj pri leseni mizi zadaj za garažami, kjer je pospravljala zelenjavo iz vrta in si pripravljala za ozimnico. Klet je bila vedno polna vložene zelenjave in kompota. Velikokrat je šla pomagat tudi hčerki Milki, ko so imeli kaj za postoriti na njivah in pri sušenju krme. Nežika je bila tudi zelo družabna ženska in vedno polna energije. Zato je njena hiša bila vedno polna obiskov. Skoraj ni bilo dneva, da ne bi kdo prišel k njej na obisk. Kako tudi ne, saj je vedno vsakega sprejela z nasmehom in mu zmeraj ponudila kavo, ali kaj za popit, vedno pa je bilo tudi pri njej kaj pečenega. Zelo rada je pekla kekse in pecivo, ko pa je delala v lekarni, pa je kar naprej kuhala likerje. Če je kdo od sorodnikov imel kakšno praznovanje, pa so jo kar naprej prosili ali pa se je sama ponudila, da je pekla kekse in pecivo. Včasih je pekla kar po dva, tri dni. Za vsakega bi naredila vse. Včasih je kar pozabila nase. Nežika je zelo rada skrbela za vnuke, predvsem tiste, ki so živeli v njeni hiši. Pomagala jih je paziti in jih je imela zelo rada predvsem Peterove in Dragotove otroke. Zelo rada je skrbela tudi za Dragotovega najmlajšega sina Kevina, ki je njen najmlajši vnuk in je dolga leta živel v njeni hiši. Odselil se je šele pred nekaj leti.
Leta 2007 sta Nežika in njen mož Hanzek nameravala praznovati zlato poroko, vendar jima je načrte prekrižalo Hanzekovo zdravje, saj ga je v tistem letu zadela kap in je morala Nežika skrbeti zanj in ga negovati, saj je bil Hanzek šibkega zdravja in priklenjen na posteljo. Junija leta 2011 je Hanzek umrl. Tako je Nežika ostala sama. Ni pa ostala sama v hiši, saj je doma živel njen sin Drago in vnuk Kevin. Ko je Nežika zbolela in ni več mogla iz postelje je za njo skrbel sin Drago. Pri negovanju Nežike sta dosti pomagali tudi Tamara in Irma, pa tudi Ines je včasih šla pomagat. Zadnje tedne, ki jih je Nežika preživela doma pa je tudi Danica pomagala. Zadnjih 15 let je Nežiki delal družbo mucek Miško, ki je spal kar z njo na njeni postelji. Na njega je bila precej navezana in ga zelo pogreša.
Slavljenka Nežika ima 5 otrok, 13 vnukov, 25 pravnukov in 2 prapravnukinji, otroci: Milka, Ivan, Zdenka, Peter in Drago; vnuki in vnukinje: Simona, Petra, Suzana, Martina, Jernej Silvija, Maja, Mario, Mateja, Tadej, Tamara, Monika in Kevin; Pravnuki in pravnukinje: Danijela, Laura, Alex, Špela, Ines, Ananda, Jan, Mineja, Julija, Taj, Aljaž, Ana, Andraž, Matevž, Ema, Ajša, Vitan, Sija, Timotej, Mitja, Alan, Lan, Patrik, Anej, Julijan; prapravnukinji: Larisa in Taja.
Ker Nežika ne more sama hoditi in potrebuje nego je lansko leto svoj dom v Črešnjevcih zamenjala za DSO Gornja Radgona, kjer skrbijo za njo. Nežika je najbolj srečna, ko pridejo k njej na obiske, ki jih ima vsak dan. Predvsem hodi redno k njej sin Drago s partnerko Danico, pa tudi hčerki Milka in Zdenka redno prihajata, prav tako sinova Ivan in Peter. Pravi, da jo imajo vsi radi. Za vnuke pa pravi: »To so moja deca. Jaz jih imam tako rada, vse jih imam rada.« Ob koncu veselega in prijetnega druženja, kjer je za glasbene vložke na harmoniki skrbel pravnuk Alex, je slavljenkina vnukinja in Alexova mama Petra še dodala čestitko: „Čas hiti in ves čas se spreminja, Energijo jemlje nam in daje, Srečo nam ustvarja in razblinja, Temelje gradi in znova maje. Išči srečo v sebi in družini. Ta nikoli te ne bo izdala! Krepko zdravje sreča naj začini. A življenju često reci: Hvala!. Draga Nežika hvaležni smo ti za toliko stvari, ki si nam jih dala, a najbolj za življenje, ki si ga dala in delila z nami, čeprav ti ni bilo vedno lahko. Hvaležni smo ti, ker imaš rada svoje otroke, vnuke, pravnuke, tudi že prapravnikinji. Veseli smo tvojega smeha, veseli smo tvoje otroške duše, ki jo nosiš v sebi. Ostani nam zdrava, vesela in še na mnoga leta.“
vse najboljše gospa Nezika!