Ludvik Kramberger: Spomin na Negovsko jezero v besedi in sliki!
Negovsko jezero je nastalo pred več kot 400 leti z zajezitvijo doline proti Kunovi. To je pravzaprav ribnik kakršnih je bilo v oklici gradu v Negovi kar 16. Služili so za gojitev rib, delno tudi kot obramba pred Turki. Ribnik so po drugi svetovni vojni preimenovali v Negovsko jezero, zato ker je le dobre tri kilometre oddaljen od središča Negove. Ribnik, sedaj Negovsko jezero, tudi drugi ribniki okolici gradu, so pripadali negovski graščini, je bil med vsemi ribniki v okolice gradu največji. Njegova vodna površine meri nekaj več kot 9 hektarjev in akumulira veliko vode. Zato so pod jezom že davnega leta postavili velik zidan mlin. Njegov zidan obstoj je označen na znameniti vojaški karti, zemljevidu, iz obdobja 1763 – 1787. V tem mlinu je po drugi svetovni vojni mlel znameniti mlinar Mihael Sitar, zato so mlin poimenovali Sitarov mlin. V njem so daleč nikoli mleli najboljšo pšenično moko. V mlinu so delovale tudi stope, zato so pridelovali tudi najboljšo prosenko kašo. Mlin se je ustavil v 70-tih letih prejšnjega stoletja, zadnji mlinar pa je bil Franc Fras.
Da je Negovsko jezero postalo biser Slovenskih goric, je pripomoglo Turistično društvo Gornja Radgona, ki je na jezeru okoli leta 1970 postavilo lesene bazene, za otroke in odrasle. Uredili so tudi priveze za čolne in skakalnico za skoke v vodo. Ob slovesnem odprtju se je na jezu zbralo okoli 5.000 obiskovalcev, katere je pritegnil znameniti igralec Mariborskega Gledališča Arnold Tovornik-Pohorski Tijek. Bazene je, po predstavitvi njihove izgradnje, s skokom iz skakalne deske, odprl prav Arnold Tovornik. Ker je skočil v vodo oblečen, je med obiskovalci bil deležen obilnega aplavza. Po odprtju bazenov so se na Negovsko jezero valile trume obiskovalcev, saj ga je ob koncu tedna obiskalo 2000 in več obiskovalce, ki so prihajali iz okolice, največ pa iz Maribora. Ob kopalcih so jezero množično obiskovali tudi ribiči, tudi iz sosednje Avstrije. Turistično društvo je poskrbelo tudi za potrebno infrastrukturo naravnega kopališča, tako so postavili stranišča, gostinski lokal, uredili razsvetljavo na jezu, prhe za prhanje s čisto vodo in klopi. Nabavili so več čolnov za čolnarjenje po jezeru, ki so jih izposojali.
Z obnovo jezu so uničili turizem
Zakaj so se upravljalci jezera, leta 1984 odločili za obnovo jezu vedo samo oni. Jez je bil pred to obnovo že pred leti delno obnovljen in je bil v dobrem stanju. Jez so v preteklosti ogrožale pižmovke, ki so navrtale luknje v jezu. Te je mlinar »zadelavlal« s »pauši«, s snopi svežega jelševega vejevja in ilovico. Tako so delali skozi stoletja. Zanesljivo je, da jezu v celoti, kot so ga na novo uredili v zadnjem posegu, v vsej 400 letni zgodovini ni bilo. Ob tej obnovi so jezero popolnoma izpraznili, ob tem pa podrli vso infrastrukturo na jezu in lesene bazene v jezeru. To in nekajletno stanje jezera brez vode, je odgnalo kopalce in obiskovalce jezera. Pri obnovi jezu pa so obnovitelji s svojimi načrti znižali gladino za vsaj pol metra. S tem so povzročili plitvost večjega dela jezera, zaradi katere se je razrasel rumeno lokvanj, imenovan blatnik. Ta je izpodrinil beli lokvanj, ki je bil simbol Negovskega jezera, saj ga je Turistično društvo Negova vzelo za svoj simbol, ter podeljevalo priznanja za urejene hiše in domačije, z imenom Beli lokvanj. Ob našem obisku smo na vsej »zeleni« površini jezera, ta se razprostira na več kot polovico površine vode, naleteli le na pet cvetov belega lokvanja. Zaradi nižjega vodostaja, je tudi motnost vode večja. Gotovo nekaj k slabi kakovosti vode, prispevajo kmetijske površine in živinorejska dejavnost, od koder v jezero pritekajo površinske vode. Moramo pa še omeniti, da so k iztrebljenju belega lokvanja pripomogli ribiči, ki so v jezero, da bi požrl zelenje, spustili ribo amurja, katera je ob travi, požrla beli lokvanj. Ker amur ne žre rumenega lokvanja ali blatnika, se je razrasel po veliki površini jezera.
K Negovskem jezeru je največ obiskovalcev privabil Ivan Kramberger
Veliko obetov razvoja turizma ob Negovskem jezeru, si je obetal znani Slovenec, Ivan Kramberger. Že, ko je z ženo Marjeto živel in delal v Nemčiji, je gradil gostinski objekt večje razsežnosti, načrtoval pa je tudi gradnjo bazena za kopanje. Ko se je, leta 1985, za stalno vrnil v domovino, je pospešeno dograjeval hišo z gostinskim lokalom, kjer je žena Marjeta odprla gostinski lokal. Lokal je bil zaradi popularnosti Ivana Krambergerja, imenovanega dobri človek iz Negove, vse bolj obiskan. V spominsko knjigo so se vpisovali obiskovalci domala iz vseh kontinentov. Njegov dom pa tako tudi gostilno, je v času Kmetijskega sejma, v soboto in nedeljo, obiskalo 5000 in več obiskovalcev. Neko nedeljo so našteli 73 avtobusov, s katerimi so se pripeljali obiskovalci na obisk njegovega doma, ob tem pa nešteto osebnih avtomobilov iz vse Slovenije. V času predsedniške kampanje, ob prvih predsedniških volitvah, je odmeval dogodek, ko so se na velikonočno nedeljo, v Gostišču Marjete Kramberger zbrali predsedniški kandidati Ivan Kramberger, Jože Pučnik, Marko Demšar in Milan Kučan. Zadnji množični obisk Ivanovega doma, pa tako Negovskega jezera, se je odvijal ob pogrebu, v atentatu, 7. junija 1992, ubitega Ivana Krambergerja, ko se je od njegovega doma na negovsko pokopališče v koloni peš podalo kar 7000 pogrebcev. Z njegovo smrtjo in prej opisanimi spremembami na jezeru, je pojenjalo število obiskovalcev Ivanovega doma in Negovskega jezera.
Kdo bi naj spet ustvaril biser Slovenskih goric? Preprosto bi dejali, naj to popravijo tisti, ki so zakrivili sedanje stanje na Negovskem jezeru.
Zgodovinske in manj „zgodovinske“ fotografije – avtor: Ludvik Kramberger
Ma ja neki socialni problemi živijo tod okoli nihče ne dela nič, vsi samo pijejo, imajo obilico časa in cuzajo državni denar, zato je tako kot je!
sklepas po sebi ? 😀