Radgonska penina obeležuje visok jubilej, 170. letnico odkar so napolnili prvo steklenico te čarobne pijače z mehurčki; Kdor se poroči v radgonski kleti in nazdravi z zlato radgonsko penino, se nikoli ne loči…
Podjetje Radgonske gorice d.d. v letošnjem letu praznuje častitljivo 170. obletnico pridelave prve slovenske penine, radgonske penine. Oče radgonske penine je Radgončan po imenu Alojz Kleinošek, ki je leta 1852 poslal na trg prve penine po klasični metodi z sekundarnim vrenjem v steklenici. O tem so pisale »Bleweisove novice«, eden pomembnejših takratnih slovenskih časopisov. Zlata radgonska penina je najstarejša slovenska penina, ki jo v Radgonskih goricah že 170 let pridelujejo po t. i. tradicionalni ali klasični metodi z vrenjem v steklenicah. Prvotni fermentaciji vina sledi stekleničenje ob dodatku kvasovk, ki inducirajo sekundarno fermentacijo, s katero se oblikujejo za peneče vino tako nepogrešljivi mehurčki. Zlata radgonska penina odleži na kvasovkah najmanj 24 mesecev, za najžlahtnejše trenutke pa pridelujejo še posebne letnike penin, ki so na kvasovkah zorele tudi do 10 let! Zlata radgonska penina sodi med penine blanc de blancs, kar pomeni, da je pridelana iz čistega Chardonnaya. Vse Zlate penine so letniške penine, izbirate pa lahko med zelo suho, suho, polsuho in rose (suho, pridelano iz čistega modrega pinota) Zlato radgonsko penino.
Zgodovina peničarstva v Gornji Radgoni sega v leto evropske pomladi, 1848, ko se je Radgončan
Kleinošek odpravil v francosko pokrajino Šampanjo in se naučil pripraviti peneče se vino. V
domačem kraju je nato začel lastno proizvodnjo penine. Prvo je poslal na tržišče leta 1852, kar
so leto pozneje zabeležile Bleiweisove ‘Novice’. Gospod Kleinošek pa je imel poleg ljubezni do vina tudi ljubezen do kart in kvartopirstva. Ta ga je v eni sami partiji stala celotno premoženje. Njegovo podjetje in vinograde je odkupila švicarsko-francoska družina Bouvier, ki je leta 1882 ustanovila šampanjsko tvrdko. Premožni Bouvierovi so proizvodnjo močno razširili in zgradili številne kleti v Radgoni in okolici, ki jih uporabljajo še danes. Družina, katere daljna sorodnica je celo Jacqueline Kennedy Bouvier, žena 35. predsednika ZDA, Johna F. Kennedyja, je imela podjetje v lasti do konca druge svetovne vojne, ko se je oblikoval Kmetijski kombinat Radgona in pozneje leta 1997 delniška družba. Narava je Radgonsko-Kapelski vinorodni podokoliš obdarila z množico vrhov, ki dajejo pokrajini posebno privlačnost, razgibanost ter še posebej godijo in se dobrikajo številnim vinogradom. So posebnost kulture in načina življenja v teh krajih.
Celinsko podnebje in panonska nižina sta odlična kombinacija za rast vinske trte. Tako se med
hribi srečujeta sveža in panonska suha klima, značilna so vroča poletja in mrzle zime. Posebej
hvaležen tem bogatim naravnim danostim je naš traminec. V podjetju Radgonske gorice, d. d., so predani svoji osnovni dejavnosti – vinogradništvu in vinarstvu. „Poleg radgonske ranine, avtohtone sorte Gornje Radgone, pri nas dobro uspevajo še traminec, laški rizling, renski rizling, šipon, sauvignon, chardonnay, sivi pinot, modri pinot…“ z zadovoljstvom poudarjajo v družbi Radgonske gorice, kjer v lastnih kleteh imajo skupne kapacitete več milijonov litrov, kjer negujejo in šolajo vino v lesenih sodih in nerjavečih cisternah, ter nato stekleničijo in prodajajo vina, pridelana iz grozdja domačega vinorodnega okoliša…
„Razumevanje in s tem odnos do penin se pri nas v zadnjih letih spreminjata. V Franciji ti po navadi ob 9. uri zjutraj ponudijo penino. Zdaj že tudi prti nas in in marsikje v lokalnih dobite penino na kozarec. Vinska klet mora biti kot krojač. Če pride k njemu naročnik in si zaželi nenavadno obleko, mu jo mora ukrojiti, kajne? Na take želje moraš biti pripravljen. Zato smo enkrat delali sauvignon v bariku. Nekateri delajo traminec v bariku. To je pa zame preveč, to je kot državni udar. Naše kleti ‘pod skalo’, ‘pod rimskim kamnom’ in ‘pod slapom’ obišče letno na deset tisoče ljudi. V kleti Pod slapom so tudi poroke in te držijo, saj ni vesti, da bi se kdo od tu poročenih ločil, pa čeprav gre za nekdanjo ledenico, ki so jo obnovili leta 1997. Takrat je minilo 145 let, odkar so v Gornji Radgoni začeli pripravljati penine po klasični francoski metodi, zato so med obnovo vzidali 145 steklenic Zlate radgonske penine letnika 1993. Nekoč, bog vedi kdaj in za koga, bo to še zelo zanimivo. Ali pa bodo za vse čase ostale nedotaknjene“, je nekaj zanimivih misli viteza vina in šampanjca ter avtorja penine Alojza Filipiča, ki je že leta 1996 bil na Dunaju sprejet v šampanjski viteški red L’ordre des coteaux de Champagne s sedežem v francoskem Reimsu.
Upokojeni dolgoletni enolog Radgonskih goric, si v čast šteje, da je sredi sedemdesetih let pomembno prispeval k uveljavitvi imena penina za slovenski šampanjec. Kot ocenjevalec je sodeloval v mnogih mednarodnih komisijah od Ljubljane do Montreala, Pretorie in Lime. Zdaj je uradno upokojen, ampak ne miruje. V klet Radgonskih goric še vedno rad pride. Mladi, ki tam nadaljujejo njegovo delo, ga večkrat pokličejo za nasvet. Z njimi in svojimi bogatimi izkušnjami ne skopari. Mirno in preudarno, brez ljubosumja jih deli naprej. Govori premišljeno, brez velikih besed, sedanjost prepleta s spomini, doživetji. Torej viteško od glave do pete! V sedemdesetih letih, ko je zbolel takrat glavni enolog Martin Medvešček, in je to funkcijo prevzel Alojz Filipič, so v takratnem Radgonskem kombinatu imeli šest težko izgovorljivih imen za peneča vina (Cuvee reservee, Duc de Slovenie, Radgona cuvee, Excellant cuvee, Cremant rose in Radgona muškat), in je bilo potrebno spremeniti ime. „V zagrebškem Badelu so rekli, tega se ne da izgovarjati, to se ne bo prodajalo. Enkrat je prišel celo dopis ‘Šaljite odmah 10 kutija Curve reservee’. Zato so Zagrebčani predlagali Zlati in Srebrni radgonski pjenušac, prvega za klasično šampanjsko metodo, drugega za tankovsko. Potem mi je Radgončan Milko Kranjc prinesel članek iz Bleiweisovih Novic, ki so 10. decembra, leta 1853, na prvi strani pisale o štajerski penini Kleinošekovi. In tako sta takrat, leta 1977, nastali imeni Zlata in Srebrna radgonska penina“, se spominja novega krsta penin, vitez Alojz Filipič, ki je pri izdelavi penin sledil predhodniku Medveščku, ki je osnovno vino za penine uporabljal chardonnay. Poskušal je Filipič tudi z drugimi sortami (kerner, sauvignon, laški in renski rizling, šipon…), a je vedno prišel do zaključka, da je chardonnay najbolj primeren za bele penine, za rose pa modri pinot.
Letos mineva okroglih 45 let od ponovne omembe besede »penina« v slovenskem jeziku. Leta 1852 je namreč Radgončan, po imenu Kleinošek, poslal na trg prvo penino „izdelano“ po klasični francoski šampanjski metodi. Ime penine se je potem ohranilo do leta 1882, potem pa so zaradi germanskih vplivov začeli zanjo uporabljati druge izraze. Pred natanko 45 leti, torej leta 1977, pa so v Radgonskih goricah ponovno oživili izraz »penina« in ga vpeljali v slovensko izrazoslovje. In prav v podjetju Radgonske gorice d. d., kjer že 170 let nadaljujejo Kleinoškovo šampanjsko tradicijo, in ki so največji pridelovalec penin v Sloveniji, njihova najstarejša arhivska steklenica Zlate radgonske penine tako nosi prav to letnico 1977.
Tudi mesto penine in sejmov Gornja Radgona, je v Sloveniji in tudi daleč po svetu znana predvsem zaradi svojih vin. Zgodovino vinogradništva je težko opisati, saj ni pisnih in materialnih dokazov. Trto so k nam prinesli stari Rimljani, v starih kronikah pa lahko zasledimo, da so trto na našem območju gojili že v 12. stoletju in meščani Radgone so v 14. stoletju imeli od vojvode podeljen poseben privilegij za tovorjenje vina po vsej Štajerski in ostali Avstriji brez carine in mitnine. Predhodnika radgonskega vinogradništva sta bila vinarja Kleinošek, katerega štajersko penino so prodajali že davnega leta 1852 in Bouvier, ki je sloves radgonskih vin ponesel v svet. Danes družba Radgonske gorice proizvaja priznana “s soncem obsijana” vina, ki zorijo v kleteh grajskega hriba. V Domu penine so možni vodeni ogledi kleti z degustacijo. Steklenice Zlate radgonske penine zorijo na posebnih stojalih v edinstveni Kleti pod skalo, ki je vsekakor vredno obiska. V Kleti pod rimskim kolesom, kjer vgrajeno posebno rimsko kolo skupaj s sončno svetlobo, ki pronica skozenj, simbolizira razvoj vinarstva in peničarstva v Radgonskih goricah, hranijo nekatere posebej dragocene letnike arhivskih penin. Vsakega obiskovalca bo nedvomno očarala tudi Klet pod slapom, kjer slap nežno polzi iz skale grajskega hriba in ustvarja čarobno vzdušje, s čimer postane pokušnja vin in penin posebno doživetje. Pravijo, da kdor se poroči pod njihovim slapom in nazdravi z zlato radgonsko penino, se nikoli ne loči…
Začetke proizvodnje penečega vina sicer pripisujejo francoskemu patru Dom Pierre Perignonu, ki je živel v letih med leti 1639 do 1715, saj naj bi prvemu uspelo v steklenici ločiti preostale kvasovke od vina in dobiti čisto peneče vino. Kot šampanjec je vino zaslovelo po vsem svetu. V Sloveniji pa imamo bogato dediščino proizvodnje penečih vin, saj se prva omemba penine na slovenskem prostoru pojavi leta 1853 v Bleiweisovih novicah.
Prva omemba penin na slovenskem prostoru
Prva omemba penine se na slovenskem prostoru se je pojavila 10. decembra 1853 v Bleiweisovih novicah: »Šampanjsko ali peneče vino – penina – je dandanašnji gospodi naj bolj ljubo in milo. Ni prave veselice ali slovesnosti, kjer se penina ne peni. Penina, pa se ve, ni naravno ali navadno izvrelo vino, temuč je umetno pripravljeno. To umetnost so znajdli francozki Šampanjci in so bili dolge leta edini posestniki te skrivnosti, ki jim je kaj lepih penezov donašala. Tudi v našem cesarstvu so se že nekateri penine lotili, slobodno rečem, da še ni nobeden tak izverstne zmogel, kakor zdaj naš verli Radgončan Alojz Kleinošek. Marsikteri jo čislajo više od francozkih, posebno za važnega vzroka voljo, da zdravju zmirom ljubi. Gospod Kleinošek pa je to imenitno reč tudi po pravem začel. Podal se je v Šampanjo, kjer je pri izverstnem vinorejcu in peničarju za drage dnarje v njegovi vinarni čez polleta sam pomagal, delal in še drugod pridno zvedoval, dokler je skrivnosti do živega prišel. Vrativši se počne leta 1850 iz slovenskega vina kraj Radgone penino pripravljati. Konec leta 1852 se je srečno dognana Kleinošekova penina že v prodajo razposlala. Mahoma se je tako dopadla, da je v nekaj mesecih že 12.000 steklenic poličnih prodano.« (Dr. Janez Bleiweis, Novice kmetijskih, obertnijskih in narodnih reči, 10. 12. 1853)
