God sv. Lucije je po ljudskem izročilu še zadnji poseben dan v adventu, ko lahko posejemo božično žito. Naši predniki so božično žito sejali na god sv. Barbare (4. decembra), na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra) ali na god sv. Lucije (13. decembra). Ta lepi običaj nosi simbolno sporočilo: tudi v mrazu in temi požene zelena pšenica – naš vsakdanji kruh.
Pšenična semena na gosto posejemo v cvetlični lonček, dovolj je že podstavek. Če jo posejemo v steklen kozarec, bomo presenečeno opazovali bogat splet šopastih korenin in koreninic. Semena pšenice, ki jih prekrijemo z zemljo in nekoliko potlačimo, vzniknejo v nekaj dneh na sobni temperaturi okoli 20 stopinj, kar pa je prekmalu, če sejemo na dneve, ko so božično žito sejali naši predniki: torej na god sv. Barbare, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja ali na god sv. Lucije – prostori so bili nekdaj gotovo nekoliko manj ogrevani.
V stanovanju, kjer ni hladnega prostora, umaknemo lonček na okensko polico. Po 15. decembru, ko lonček postavimo na toplo, pšenička vidno raste. Če jo bomo negovali, občasno zalivali, vendar ne preveč, da ne splesni, prikrajšali enkrat do dvakrat s škarjami do višine okoli šest centimetrov, se bo obrasla in listi bodo znova mladi. Če setev pšeničke ponovimo, bo v jaslicah ali na mizi vse do svečnice (2. februarja). (M.S.)
Foto: Marjan Slavič