Od leta 1940 na pokopališču Navje ne pokapljejo več pokojnih, od leta 2001 pa je zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena
Navje je ljubljanski spominski park, ki sta ga po načrtih Jožeta Plečnika iz leta 1929, v letih 1937 in 1938, uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič na skrajnem vzhodnem robu nekdanjega pokopališča sv. Krištofa v Ljubljani. Pokopališče sv. Krištofa so odprli 3. maja 1779 s prvim pogrebom in blagoslovitvijo takratnega ljubljanskega škofa Karla Herbersteina. To novo pokopališče so uredili izven takratnega mestnega središča, saj je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje okoli cerkev v mestih, kot je bilo do takrat v navadi. Zanimivo je, da so na istem mestu, vendar na obeh straneh severne vpadne ceste v Emono pokopavali že stari Rimljani, kar pričajo arheološki ostanki. Današnja Dunajska cesta gre na tem mestu po isti trasi kot je šla v starem veku. Zadnji pokop na Navju je bil pokop slovenskega politika, dr. Antona Korošca, ki izvira iz Svetega Jurija ob Ščavnici, leta 1940. V letu 1903 pa je bil v Navju pokopan tudi Matej Slekovec, ki je izviral iz Kunove v občini Gornja Radgona. Že pred tem, 6. junija 1886, je na istem pokopališču bil pokopan še tretji Prlek, Božidar Raič, slovenski rimskokatoliški duhovnik, jezikoslovec, politik in publicist, ki je bil roje 9. februarja 1827, v Žvabu, v današnji občini Sveti Tomaž.
Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena. Sicer pa so na Navju pokopani sami znani in zaslužni Slovenci, kot so: Anton Aškerc, Janez Bleiweiss, Fran Cimperman, Josip Cimperman, Henrik Costa, Etbin Henrik Costa, Blaž Crobath, Andrej Čebašek, Matija Čop, Mihael Dežman, Dragotin Dežman (Karl Deschmann), Jurij Flajšman, Fran Gestrin, Janez Gogala, Ivan Grohar, Janez Nepomuk Hradecky, Luka Jeran, Josip Jurčič, Frančišek Ksaver Karun, Janez Krstnik Kersnik, Karel Klun, Jernej Kopitar, Anton Korošec, Emil Korytko, Fran Levstik, Jožef Kalasanc Likavec, Anton Tomaž Linhart, Ludvik Mac, Neven De Cranagh O’Kelly ab Aghrim, Gašper Mašek, Anton Nedved, Fran Maselj – Podlimbarski, Mihael Peternel, Magdalena Pleiweis, Josip Podmilšak, Jožef Poklukar (mlajši), Matija Prelesnik, Anton Raič, Božidar Raič, Josef Ressel, Gregor Rihar starejši, Gregor Rihar mlajši, Simon Rutar, Matej Slekovec, Josip Stritar, Edo Šlajmer, Ivan Tušek, Valentin Vodnik, Valentin Zarnik in Ivan Železnikar. Skupno torej tu pokopano 50 »pomembnih« Slovencev. Med njimi je le ena ženska in to Magdalena Pleiweis, roj. Knaffel. Rodila se je na Koroškem v kmečki družini. Leta 1856 je v Ljubljani postala tretja žena Valentina Pleiweisa starejšega in tako mačeha Valentina Pleiweisa in dr. Janeza Bleiweisa, ki je bil urednika Novic v katerem je bil 10. decembra 1853 objavljen zapis o Štajerski penini Kleinošeka. Valentina je leta 1868 sestavila prvo Slovensko kuharico. (Pripravil: F.K.)
