Poskušali so kulinarične dobrote na čarovniški način
Kulturno turistično društvo festival Ljutomer, Lokalna akcijska skupina Prlekija in Zavod za kulturo promocijo in turizem Kultprotur Gornja Radgona, so v mestnem muzeju Špital v Gornji Radgoni pripravili Kongres čarovnic, na temo »Čarovniški procesi v Prlekiji«, ki je pritegnil dokaj dobro pozornost širše javnosti. Na kongresu so svoje poglede na nadvse zanimivo tematiko iz daljne preteklosti, so predstavili predavatelji: zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona, ddr. Ivan Rihtarič: Zgodovina čarovniških procesov v Gornji Radgoni, zgodovinar in sociolog kulture, mag. Tomaž Horvat: Čarovniški procesi v Ljutomeru in Veržeju; zgodovinar in publicist, Sašo Radovanovič: Zgodovina čarovniških procesov na Slovenskem ter režiser in montažer, Darjan Kaučič: kratka predstavitev in najava dokumentarnega filma Čarovniški procesi v Prlekiji.
Po kongresu, kjer je vstop za obiskovalce bil prost, je bila prisotna tudi Čarovniška okusna ponudba – vzorčna ponudba prigrizkov na čarovniški način, med njimi tudi tradicionalna prleška gibanica. Operacijo »Čarovniški procesi v Prlekiji« sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Kakšna je zgodba Veronike Webner, ki je bila leta 1699 obsojena čarovništva?
Ta fenomen preganjanja čarovništva je potekal v obdobju od 15., do prve polovice 18. stoletja. Čarovniški procesi imajo svoje korenine v verovanju v hudiča in v strahu, ki je ljudi prevzel že ob njegovi omembi. Bistveni temelj za obsodbo je bilo priznanje, zato so pri zasliševanju uporabili različne metode mučenja: natezalnice, čarovniški stol z iglami, drobljenje prstov, mučenje z vodo, ind., da so obtoženega prisilili k priznanju. Čarovniški proces je naziv za sodni postopek proti osebam, ki so bile obtožene čarovništva. Čarovništvo je bilo hujše kaznivo dejanje, ki se je pojavilo v Evropi v srednjem veku, v katerem so bile obtožbe večinoma povezane z zlobnimi duhovi, hudičem, slabo letino ter vplivom na vremenske razmere. Razlog za obtožbe je bil pogosto maščevalne narave, saj so ljudje čarovnicam pripisovali krivdo za neurja, točo in druge vremenske neprilike. Vrh preganjanja zaradi čarovništva je doseglo v drugi polovici 17. stoletja, predvsem zaradi veliko naravnih katastrof v tem času: požari, poplave, slabe letine, vojne, kužne bolezni. Med preganjanimi je bilo največ žensk, medtem ko je bilo moških manj, za sojenje v čarovniških procesih pa je bilo pristojno deželsko sodišče, pri katerem je bil trajno nameščen krvni sodnik. Velika večina je bila obsojenih na smrtno kazen, z živim sežigom na grmadi.
Zanimiv primer izhaja iz vasi Črnci v Apaški dolini, kjer je leta 1699 bila zaslišana Veronika Webner. Do obtožnega predloga zaradi čarovništva ni prišlo, kljub temu, da je bila dvakrat privedena k preiskovalnemu sodniku na zaslišanje. Janez Adam Toplak, upravnik gospoščine Gornja Radgona in deželskega sodišča je dobil pritožbo od grofice Marie Eleonore Ursin in Rosenberg, rojene Khisl, ker ni pričel kriminalnega postopka proti ženi podložnika v Črncih Adama Kanca, Veroniki, po domače Webnerjevi, zaradi čarovništva. Webnerjevo so v letu 1699 zaradi domnevnega čarovništva in zato, ker bi naj doma imela škrata, ki so ga sosedje večkrat videvali v podobi škopnika (šopu goreče slame podobno bitje, ki leta ponoči; škopnik tudi prinaša nesrečo), ko je priletel in odletel v Webnerjevo hišo. Prijava je bila na deželsko sodišče Gornja Radgona podana že dvakrat in obakrat je bila obtožena izpuščena, kar je med podložniki povzročilo veliko vznemirjenje. Grofico so zato tujci kot domači podložniki oblegali s pritožbami, da je treba zadevo pred deželnim sodiščem raziskati, saj naj bi jim škrat nosil hrano, mleko in druge stvari. Kot že navedeno je bila osumljenka po izpovedi prič na koncu oproščena.
