Devet nadstrešnic kritih s slamo in ena z opeko v polnoletnem Krajinskem parku še stoji, tri so neznanci požgali
Kot je znano je Vlada RS, v petek, 9.oktobra 2003, razglasila Goričko za zavarovano območje narave, malo pozneje, januarja 2004 pa je bil ustanovljen Javni zavod Krajinski park Goričko za namen upravljanja 426 kvadratnih kilometrov velikega območja Goričkega in gradu Grad. Torej je JZ KP Goričko doživel polnoletnost, čeprav so se prvi zaposleni v grad vselili 1. septembra 2005 in delo pričeli s projektom Goričko živi z Naturo 2000. Nadaljevali so s pridobivanjem projektov na mednarodnih in čezmejnih programih evropske skupnosti. S tem so, po besedah sedanje direktorice Stanke Dešnik, prispevali k prepoznavnosti Goričkega doma in po svetu. Osnovno vodilo pri vseh aktivnostih zavoda ostaja prispevati k ohranjanju narave in k ozaveščanju o pomenu narave in kulturne krajine. KP Goričko je nastal z mednarodnim projektom, ki ga je vodila strokovna skupina sodelujočih iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske in Slovenije. Prebivalci so v dve leti trajajočem projektu sodelovali na številnih delavnicah in izobraževalnih tečajih. V vseh 11 lokalnih skupnostih so bile izvedene javne obravnave uredbe. Projekt se je uradno zaključil 8.10.2003 in Vlada RS je naslednjega dne razglasila park.
„Stanje Goričkega se je po osemnajstih letih nedvomno spremenilo. Vaška središča so urejena, obnovljenih in zgrajenih je veliko hiš, veliko je malih nastanitvenih obratov in ponudnikov domače hrane in pijače. Podatki spremljanja stanja narave so spodbudni. Na Goričkem še vedno živi veliko vrst, ki jih drugod več ni. Čeprav morda še kdo dvomi, da je park dobra razvojna izbira, kjer naj bi se človekove dejavnosti prilagajale naravnim zakonitostim, je vse več tistih, ki v zdravem okolju in v živi naravi vidijo priložnost za zdrav življenjski slog in sožitje človeka z naravo.“ poudarja Stanka Dešnik, ki dodaja, da so prvi znaki za ustanovitev KP Goričko bili vidni že leta 1999, ko so evropska sredstva omogočila izvedbo prve parkovne infrastrukture. Postavljenih je namreč bilo 11 nadstrešnic za pohodnike in kolesarje (v vsaki parkovni občini po ena). Takratni snovalci so menili, da naj bo iz lesa, da naj bo krita z rženo slamo ter naj stojijo na primernih lokacijah, kjer bodo obiskovalci Goričkega uživali dobrobiti narave, krajine in ljudi.
„Seveda vsi ne razumejo dobrih namenov, saj so nepridipravi kmalu po postavitvi dve zažgali. Ena je zgorela do tal, ena je prekrita z opeko. Nekaj let kasneje pred Veliko nočjo so zažgali še tretjo. Storilcev policija ni nikoli odkrila. Devet nadstrešnic kritih z rženo slamo in ena z opeko v Krajinskem parku še stoji. V raznoraznih projektih so se jim pridružile še nove, drugačne, ki žal ne spodbujajo ohranjanja te čudovite veščine – slamokrovstva. JZ KP Goričko vztraja pri tem in postopoma in odvisno do razpoložljivih sredstev v sodelovanju z občinami skrbi za podobo. Tako je bila slamnata streha v Panovcih, Cankovec na 363 m nmv, zamenjana v teh zadnjih novembrskih dneh. Delo sta opravila Damjan Rogan in njegov sin iz Trdkove, ki prevzemata obrt od očeta Jožeta, ki se je za poklic slamokrovca izučil leta 1968. Do nedavnega sta delo opravljala s sinom Damjanom, ki obrt nadaljuje kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Pri delu mu pomaga njegov sin, Jožetov vnuk Filip, ki je končal biotehniško šolo.“ poudarja Dešnikova.
Sama tudi dodaja, da so Goričanci lahko ponosni, da slamokrovstvo ostaja živo kot kulturna dediščina v upanju, da se bo nadaljevalo s tretjo generacijo in bo del vse bolj cenjene sonaravne gradnje z gradivi iz lokalnega okolja in grajeno z lokalnimi mojstri. „Sicer pa so slamokrovci družine Rogan znani drugod po Sloveniji in Avstriji, koder po posebnem postopku pridelana in pripravljena slama z Goričkega varuje hiše pred dežjem in snegom.“ dodaja naša sogovornica, ki je vesela spodbujanja ohranjanja veščine slamokrovstva in postopno, odvisno od razpoložljivih sredstev, v sodelovanju z občinami skrbijo za podobo nadstrešnic. Dešnikova zato upa, da se bo slamokrovstvo, ki ostaja živo kot kulturna dediščina, nadaljevalo s tretjo generacijo in bo del vse bolj cenjene sonaravne gradnje z lokalnimi mojstri in gradivi iz lokalnega okolja.
