Eden izmed lovskih običajev je tudi lovski krst; Šentiljski lovci po 42 letih so spet krstili lovko
Čeprav ima „lovski krst“ korenine v srednjeveškem viteštvu, je še pri nas tudi danes ohranjena tradicija, ko so vitezi kot častni ljudje sprejemali v svoje vrste nove člane, častne tovariše in z njimi skupaj delili dobro in slabo. Kot poudarjajo častilci te lepe tradicije, lovski krst „ni in ne sme postati nobena burka pijane lovske druščine, pač pa lep starodavni obred. Izvedba je odvisna predvsem od tega, v kolikšni meri lovske družine sledijo izvirnemu izročilu starega običaja.“ In tako razmišljajo tudi v Lovski družini Šentilj, kjer so po letošnji redni skupščini, po 42 letih, zopet krstili lovko…, ter ji zaželeli prijetno druženje, v pretežno moški družbi domače zelene bratovščine. Na zatožno klop v dvorani Vinogradniške kmetije Skupek so tokrat posadili mlado lovko Tadejo Toplak, ki je lani opravila lovski izpit.
„Vsak lovski novinec in tu in tam tudi kakšna novinka, šaljivo ne pa žaljivo imenovani kot zelenci, doživijo ‘težko preizkušnjo’ pred komisijo, ponekod imenovano tudi kot nezmotljivo lovsko razsodišče, predvsem duhovitih članov, saj je večino časa namenijo šaljivemu izpraševanju, na katerega naj bi novinec kar se da komično tudi odgovarjal. In to je počela tudi Tadeja tako da tudi med šentiljskimi lovci smeha in dobre volje med obredom ni manjkalo,“ je lovski krst v Šentilju prestavil starešina LD Šentilj Marjan Vernik. Mlado lovko je simbolično krstil predsednik Lovske zveze Maribor, ki je bil gost občnega zbora in je po izrečeni kazni lovskega sodišča s simboličnimi tremi udarci z lovsko palico po zadnji plati »zelenke« potrdil njen dokončni sprejem v zeleno bratovščino. Šlo je vsekakor za zelo kulturno in doživeto izveden stari lovski običaj. Kljub „resnosti“ pa med šentiljskimi lovci smeha in dobre volje na račun krščenke in njenega mentorja Marjana Borka ni manjkalo. Sicer pa, not dokaz za opravljen krst dobi novinec namesto diplome palico s podpisi udeležencev obreda, s katero je poprej dobil ‘kazenske’ udarce po zadnji plati, ki pa so zgolj simbolični, v preteklosti pa so si v nekaterih lovskih družinah posamezni lovci dali duška in zelence krepko premikastili. To je bilo neokusno in k sreči tega ni več.
Tako so tudi šentiljski lovci dokazali, da je lovski krst eden od lovskih običajev, ki ga v zeleni bratovščini skrbno negujejo. Gre za korenine iz srednjeveškega viteštva, ko so vitezi kot častni ljudje sprejemali v svoje vrste nove, častne tovariše in z njimi skupaj delili dobro in slabo. Zato je lovski krst, kot poudarja zgodovinar, dr. Marjan Toš, del navad in dediščine, ki ne sme v pozabo in ni nikakršna burka. Izvedbe so precej različne, odvisno od prakse LD in od tega, v kolikšni meri te sledijo izvirnemu izročilu tega običaja. Navadno se po končanem večjem skupnem lovu (najpogosteje po zadnjem v letu) se lovska druščina zbere v lovskem domu ali v gostišču na kosilu, kjer se lovci pogovorijo o poteku lova. Takemu zboru ob izdatnem okrepčilu in kozarcu vina sledi lovski krsta zelenca – novinca v zeleni bratovščini. Še pred stoletjem je bil običaj krsta, kakršnega poznamo dandanes, skoraj neznan. Marsikje v Sloveniji so ga opravili na kratko. Takoj po uplenitvi po pogonu in kar v lovišču. Najstarejši ali najuglednejši lovec je z nožem prerezal vratno žilo npr. srne ali jelena, da je pritekla kri, uplenitelj – novinec pa je moral posrkati nekaj njene krvi. Nato je starejši lovec povedal nekaj besed in pred udeleženci razglasil, da je novinec s tem dejanjem opravil lovski krst in da ga lovska druščina po tem dejanju sprejema medse kot sebi enakega – polnovrednega lovca, pripadnike lovske bratovščine. Ob stisku rok vseh udeležencev so sledile še čestitke. Ponekod je bil novince deležen tudi krsta z rahlim udarcem po licu, kar je krščencu prav tako ostalo v spominu. Podobnih kratkih simbolnih dejanj je bilo v različnih krajih Slovenije še veliko, vsi pa so imeli temeljno poslanstvo: potrditev častnega lovskega dejanja (pravične uplenitve prve divjadi – navadno velike – srnjaka, jelena, izjemoma tudi male, najpogosteje po uplenitvi zajca ali lisice), po katerem je zbrana lovska druščina vključno z lovskimi gosti, sprejela novinca v sebi enakovredno lovsko tovarišijo.
Za obred lovskega krsta pravzaprav nimamo splošno veljavnih, še posebno ne enotnih pravil, ki bi bila prilagojena zahtevam zdajšnjega lovsko – etičnega kodeksa in našim načinom lova. Zato se tudi ne smemo čuditi, da se ta obred v različnih območjih Slovenije dokaj razlikuje po izvedbenih različicah. To ni nič narobe; bistvo in namen pa morata biti enaka povsod. Približek nekega splošnega načina je naslednji: po okrepčilu (kosilu) vodja lova (lovovodja) ali drug starejši lovec razglasi, da je lovski novinec »Alfonz« po opravljenem lovskem izpitu uplenil prvo veliko divjad (navede vrsto in spol) in ga zato po starem lovskem običaju zbrana družba lovcev lahko krsti. Ko omizje odobri njegov predlog, sestavijo častni krstni zbor (pravzaprav nekakšno krstno komisijo) izkušenih lovcev (predvsem takšnih, ki jih poznajo, da so duhoviti šaljivci, ki bodo poskrbeli za pristno, veselo lovsko razpoloženje). Lovski tožilec prebere obtožnico zoper zelenca v šaljivi vsebini, njegov zagovornik jo poskuša na šaljivi način ovreči, sledijo šaljiva vprašanja lovskih tovarišev (tisti, ki so krščeni) in če ni pravilnih odgovorov simbolni udarec s palico po zadnji plati. Vmes pa še kakšen »šus«, kozarec vina, katerega je treba držati v levi roki, če ne pade še en »šus«. Ko se obred zaključi, zelenca krsti ali lovovodja, običajno pa starešina LD, katere član je. V levi roki drži kozarec vina, v desni palico. Zelenec leži na klopi, krstitelj izlije nekaj kapljic vina zelencu z vrat in izgovori besede: »Krstim te v imenu boginje Diane za lovsko čast in poštenje«. In nalahno udari s palico. Potem spet nekaj kapljic vina in reče: »V imenu zelene bratovščine puške pravično nošenje«. Spet nekaj kapljic vina in simbolni zamah s palico in na koncu še besede: »In tukaj zbrane lovske družbe lovske družine (lahko tudi lovske bratovščine) složno življenje”. Sledi stisk rok in čestitke tudi ostalih lovskih tovarišev.
Ob tem Toš poudarja, da se ta običaj ne sme nikoli sprevreči v neslano in primitivno burko z bolečim mlatenjem krščenca s krstno palico! Pri tem je treba prvenstveno opozoriti, da krščenca z udarcem lahko »krsti« le tisti lovec, ki je bil tudi sam že krščen in ki je kdaj pred tem tudi sam že uplenil takšno divjad, za katero je krščen novinec. Zato je treba predsednika častnega krstnega zbora ali krstitelja premišljeno izbrati…
Lovska družina Šentilj sicer obsega 2233 ha, od tega 2009 ha lovne površine. V LD gospodarijo s srnjadjo in malo divjadjo. Občasno jih obiščejo tudi divji prašiči. Lovišče je izrazito nižinsko gričevnato. V LD Šentilj je včlanjenih 35 lovcev, od katerih imajo sedem lovcev status lovskega čuvaja, 5 lovcev status preglednika mesa uplenjene divjadi in en lovec status lovskega strelskega sodnika. Lovska družina ima v lasti tudi lovski dom, ki ga pa uporabljajo le lovci LD Šentilj, kjer je odgovorna oseba – starešina Marjan Vernik.
Fotografije: Arhiv LD Šentilj